Pogrom, ki ga ne smemo pozabiti, v očeh dekleta
Ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta je založba ZRC prek spleta predstavila slovenski prevod knjige Sonjin dnevnik, za katerega je poskrbel Jaša Drnovšek. Ta je že pred leti prevedel delo Joškovi otroci, o skupini judovskih otrok, v kateri je bila tudi Sonja Borus. Tokratna knjiga osvetljuje dogodke skozi oči 14-letne deklice.
LJUBLJANA > Kot je uvodoma povedal Jaša Drnovšek, prevajalec in urednik Sonjinega dnevnika, se je avtorica dnevniških zapiskov kot ena judovskih mladenk med drugo svetovno vojno skupaj s konvojem t. i. Joškovih otrok iz Berlina prebijala v Palestino in med drugim prebivala tudi v Sloveniji. Danes 93-letna Šošana Harari, ki hrani rokopis dnevnika, živi v kibucu Ruhama v Izraelu. Običajno se udeležuje predstavitev prevodov svojega dela, tako je bila, denimo, pred leti v Nemčiji in Italiji, zato bi se morda, če bi razmere dopuščale, tudi slovenskega, ki v celoti nosi naslov Sonjin dnevnik. Beg in alija v zapisih Sonje Borus iz Berlina, 1941-1946. Sonja je v svoj dnevnik začela pisati pri 14 letih, prvi zabeleženi datum je 17. december 1941, zadnji pa 20. maj 1946. Dnevnik je dobila v dar od prijateljice, ki ji je vanj zapisala tudi posvetilo z besedami: “Upam, da ti bo nadomestil človeka.” Kot je pojasnil Drnovšek, je bila Sonja plahega značaja. Težje je navezovala stike z drugimi ljudmi, zato ji je bil dnevnik v uteho in pomoč pri osamljenosti.
Antropologinja Irena Šumi, ki je k Joškovim otrokom zapisala spremno besedo, pa je poudarila, da je Sonja prihajala iz ljubeče družine in da je bilo za 14-letnico zelo zrelo, da se je zavedala svojih občutkov osamljenosti ter celo tega, da bo imela zaradi vseh grozot pozneje v življenju posledice. Sicer v dnevniku na najstniški način opisuje prigode, simpatije, ki jih goji do dveh fantov, omenja tudi Joška, ki ga zelo ceni.
Med drugim opisuje obisk kina, opere in zobozdravnika v Ljubljani, kar ima vse pomembno dokumentarno vrednost za osvetlitev časa, ko je bila Ljubljana pod italijansko okupacijo. Kot je pojasnila Irena Šumi, so tako slovenske Jude kot begunce na slovenskih tleh večinoma deportirali v notranjost Italije, česar so si Judje tudi želeli, saj so od tam lažje prišli do morja in pobegnili. Obenem pa tudi Italija v nasprotju z Nemčijo ni gojila tako uničevalnih načrtov z Judi, je dodala.
Tako Sonja kot vsi Joškovi otroci so med vojno uspeli priti do Švice in preživeti, kar, denimo, ni bila usoda po dnevniku znane Ane Frank.
Na predstavitvi so spregovorili tudi o antisemitizmu, ki je prisoten še danes. Oto Luthar, ki je tudi eden od avtorjev spremne besede h knjigi, je podal zgodovinski opis razumevanja holokavsta, od molka 20 let po njem vse do negiranja tega grozljivega pogroma nad Judi.