Poklon ciganski duši in temperamentu
Glasbeno-plesna predstava Ciganka ni le preplet glasbe, plesa in poezije. Kot pravijo njeni ustvarjalci, bo v iskanju ciganske duše na odru združila več kot 60 nastopajočih. Predstava - premiera bo jutri v portoroškem Avditoriju - je nastala ob 10. obletnici ciganskega plesa na Obali, ki ga v Izoli poučuje koreografinja Rymma Ruminska. Scenaristka in režiserka predstave je Urška Bradaškja, glasbene niti pa so v rokah skupin Šukar, Pivo in čevapi in zasedbe Bojan Ristić Brass band.
PORTOROŽ > Zgodba Ciganke je, kot pravi Urška Bradaškja, preprosta: “Potrebovali smo okvir, znotraj katerega se bodo prepletli ples, glasba in literatura. Naš pogled je hote romantičen, prek pripovedi o srečanju dveh ciganskih kumpanij, ki mu seveda sledi več zapletov - od takšnih z zakonom do ljubezenskih - želimo gledalca popeljati v stik s ciganskim temperamentom, mu približati cigansko dušo.”
Urška, sicer igralka, je režirala že več predstav v gledališki šoli Talia, Ciganka pa je njen prvi večji režijski projekt. Pravi, da je izziv z veseljem sprejela, tudi zato, ker sta ji ta temperament in “ciganski svet” blizu. Leta 2008 je v vlogi ciganke nastopila v kratkem filmu Favola Zingara (Ciganska pravljica), ki ga je režiral Davide Del Degan. “Na snemanju tega filma so mi cigani dejali, da sem njihova. In pika. Le da se po čudnem naključju do tedaj še nismo srečali,” doda med smehom. In prav za to njeno vlogo sta slišala koreografinja Rymma Ruminska in glasbenik Igor Misdaris ter ji dala priložnost, da se tematike, ki jo zanima, loti še kot režiserka.
Urška Bradaškja pravi, da vse dimenzije njihove Ciganke najbolje opiše citat Victorja Hugoja: “Po prostranem praznem prostoru ob ognju pleše ženska. Če je ona človeško bitje, vila ali angel, tega on v tem trenutku ne more razločiti. Vsakič ko se privrti naokoli in gre njen žareči obraz mimo njega, ga njene velike, črne oči prestrelijo. 'Ona je nadnaravno bitje', si reče. 'Ne, ona je ciganka!' In razblini se vsa iluzija.”
Slovenci imamo do Romov nekoliko kompliciran odnos. Po eni strani nas njihova kultura navdušuje, za sosede pa jih ne bi imeli, navsezadnje imamo težave že s tem, kako jih poimenovati. Ustvarjalci predstave pa z iskanjem naslova zanjo niso imeli težav: “Romi si največkrat rečejo cigani. Drži, to poimenovanje je imelo slabšalen prizvok, do neke mere ga mogoče celo ima še vedno, a s to predstavo želimo tudi rušiti stereotipe,” pojasnjuje Misdaris. In dodaja, da bi se zgodba predstave - ta se dogaja v ciganskem taboru, govori pa o dveh kumpanijah, ki se srečata na poti - pri nas lahko zgodila še pred 30 leti. “Cigani v Sloveniji danes živijo drugače, urbanizirali so se,”pripoveduje prvi mož Šukarjev, producent Ciganke, ki bo s svojo zasedbo v predstavi s plesalkami skupine Gypsy Soul (vodi jih Rymma Ruminska) “zastopal barve” prvega tabora. V drugi kumpaniji bodo trubači - zasedbi Bojan Ristić Brass band in Pivo in čevapi - ter avtohtona ciganska plesna skupina Romano Jilo iz Lendave, v vlogah cigančic in cigančkov pa bodo plesali in nastopali otroci iz KUD-a Balerima in nekaj članov gledališke šole Talia. V predstavi bo slišati tako cigansko kot tudi romsko glasbo: “Glasba Romov se deli na več različnih podzvrsti in ena od njih je tudi ciganska: ta zajema glasbe teh skupnosti v Vzhodni in Srednji Evropi. Romska muzika pa zajema predvsem glasbo z Balkana,” dodaja Misdaris.
Predstava, v kateri bo luči oblikoval Jaka Varmuž, za zvok pa bo poskrbel Sašo Fajon, ne bo imela (razkošne) scenografije. Zgodbo bo pripovedovala z glasbo, gibom in plesom, izrazi, s katerimi je po oceni ustvarjalcev mogoče najlepše pričarati poklon skrivnostni, odprti in temperamentni ciganski duši.
MAKSIMILJANA IPAVEC
