Poklon prednikom
Prenovljena muzejska zbirka Zgodbe bovške preteklosti z dodatnimi eksponati, zlasti arheološkimi, priča o usodah, zgodbah, znanju, veščinah, iznajdljivosti, navadah in tudi razvadah prebivalcev Bovškega. Pripoveduje tudi o obdobju izgnanstva Bovčanov v prvi svetovni vojni.
BOVEC > “Kruta usoda z vojnami in divjanje narave sta prebivalce Bovškega večkrat pognala v svet. Odhajali so kot begunci, iskalci dela, včasih pa so jim vladarji podarili posebne pravice za delo,” je na nedavnem odprtju dopolnjenega muzeja o bovški preteklosti pripovedovala Katja Mrakič, ki skrbi za njegovo delovanje, nad zbirko pa skupaj bdita Tolminski muzej in Občina Bovec.
Župan Valter Mlekuž meni, da s prenovo in dodatnimi eksponati zbirka razkriva daljno in manj daljno bovško zgodovino, direktorica Tolminskega muzeja Damjana Fortunat Černilogar pa ocenjuje, da je bovška zgodovina zelo bogata in je domačinom v ponos, saj se v njej kaže klenost prednikov.
Zbirko so prenovili s pomočjo denarja, ki so ga s projektom Razvoj novih produktov Muzeja Stergulčeva hiša pridobili na razpisu LAS dolina Soče v okviru Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.
Stergulčeva zapuščina
Kljub številnim vojnim pustošenjem in vplivom različnih oblastnikov je Bovško skozi zgodovino vedno imelo status strateško pomembne mejne dežele, ljudje na Bovškem pa so uspešno ohranjali narodno pripadnost in značilno govorico. Bovška zgodovina je polna zgodb, ki so jih pisali veliki ljudje.
Na razstavi je posebej izpostavljena družina Stergulc, zlasti Andrej Stergulc (1927-2002), ki je bil prvi bovški župan v samostojni Sloveniji in ljubiteljski raziskovalec zgodovine. Razstavljeni Stergulčevi osebni predmeti, priznanja, tudi pohištvo, ki je bilo sestavni del nekdanjega stanovanja, so prav tako močna priča preteklosti.
Obogatena arheološka zbirka
Kustos Tolminskega muzeja in arheolog Miha Mlinar je prispeval k obogatitvi arheološke zbirke.
V starejši železni dobi med 9. in 4. stoletjem pred našim štetjem je Bovško ležalo na območju tako imenovane posoške skupnosti, ki je imela središče na območju današnjega Mosta na Soči. “Eno ključnih gradišč, utrjenih višinskih naselbin, je vzniknilo na osamelcu Rabeljk oziroma Ravelnik na robu bovškega polja, nad koriti Koritnice,” je pojasnil Mlinar. Strateška postojanka z dobrim pregledom nad dogajanjem po kotlini je bila utrjena z mogočnim obzidjem, katerega ostanki so vidni še danes. Pomembnejša naselbina je bila tudi pri Srpenici.
Kelti tudi na Bovškem?
Navzočnost Keltov v Posočju je za zdaj še nedokazana. “Da pa se lokalna tradicija vendarle prepleta s keltskimi vplivi, priča najdba v bližini grobišča iz starejše železne dobe na Srpenici, kjer je bil v izpostavljeno ledeniško grobljo vkopan žgan bojevniški grob z lokalno izdelanima železno sekiro in bronasto zaponko ter namerno zvito sulično ostjo in dvodelno ščitno grbo, ki pa sta verjetno keltskega izvora. Polaganje orožja v grob je novost, ki je nastala pod vplivom keltskih običajev,” je pripovedoval Mlinar.
Najdbe bronastih kipcev Minerve in Herkula ter odlomkov še treh kipcev nakazujejo, da je bilo na Ravelniku rimsko svetišče. Mlinar pravi, da so jih morda darovali popotniki oziroma trgovci iz Italije, ki so verjetno nadaljevali potovanje čez Predel. Zgodnjesrednjeveško poselitev Bovškega v sredini ali drugi polovici 8. stoletja nakazuje osamljen grob z ogrlico iz steklenih jagod pri cerkvi Device Marije na Polju.
V dolini Možnice je bila najdena sekira iz 9. ali 10. stoletja. To pa je čas, ko so v zgornjem Posočju že živeli Slovenci. “Bovčani so takrat verjetno že prevzeli krščanstvo, čeprav je prvi podatek o bovških cerkvah vezan na leto 1192,” bovško zgodovino osvetljuje Mlinar.
