Pokončno izpisane zgodbe

KOPER > Likovni dnevniki niso redkost; pri večini ustvarjalcev v takšnih beležkah najdemo skice, krokije, hipne zasnove nečesa, kar potem zraste v sliko. Pri Žarku Vrezcu (1950) pa je drugače - dela, ki jih na razstavi v Meduzi prvič predstavlja občinstvu, so pravzaprav čisto prave slike, le da so malega formata in narejene na papirju.

Na svoje “dnevniške zarise”, ki v njegovem ateljeju nastajajo dan za dnem, beleži trenutna razpoloženja, čustvena stanja in odnos do sveta. S kustosinjo Tatjano Sirk sta za razstavo izbirala med deli, ki so nastajala od leta 2012 pa do lani.

V teh miniaturah Vrezec sliko raziskuje na “liniji” barva, prostor, kompozicija in črta; torej v koordinatah, ki so v njegovem opusu stalnica od srede devetdesetih let. Prej je v hotenju izjavljati sebe in slikarstvo sliko razstavljal in sestavljal na različne načine, raziskoval je prostor v sliki. To je med drugim primorskim gledalcem predstavil pred desetimi leti, ko so mu v treh razstaviščih obalnih galerij - v koprskih Loži In Meduzi ter v Mestni galeriji Piran - pripravili pregledno razstavo. Že takrat so posebno pozornost pritegnili cikli Sam, Relikvije in Miniaturne podobe. V teh delih kot pomemben nosilec slike pa tudi njihove sporočilnosti nastopi vertikala, ki je v ciklu Listi z roba nosilec zgodbe. Ozadje, na katerega je postavljena, v gledalca prikliče vzdušje, kontekst, iz katerega potem tiho priplava jasno izrisana, poetična in osebna zgodba, ki se včasih zazdi kot meditacija.

Avtorjevi “zariski” so ujeti med črtami in izrisani ter naslikani s filigransko natančnostjo ter po besedah kustosinje z izjemnim občutkom za kompozicijo: “Vsaka poteza, vsaka podrobnost je skrbno premišljena in mojstrsko izvedena. 'Likovne besede' se spajajo v stavke ki tvorijo nešteto zgodb in nam ponujajo številne subjektivne interpretacije. Poezija, s katero se moramo večkrat srečati, da zaznamo njeno moč in globino.”

MAKSIMILJANA IPAVEC