Poletje je zame svetloba in optimizem

“Poletje mi je kljub vsemu največji generator ustvarjalnih sil. Veliko časa preživim na balkonu, v globoki senci lip, kjer skušam ubesediti svoj notranji svet. Blizu pošumeva Hubelj, ki je v poletju skop s svojo ihtavo zagnanostjo, pa vendar odšumeva v večere, ko se ponavadi spravim na kolo in kolesarim med polji; občudujem pšenico in stroge vrste vinogradov. Velikokrat se ustavim in poslušam večerni veter v zorečem žitu in si rečem - tako šumi kruh!” pravi Bizjak, ki je temu letnemu času posvetil tudi pesniško zbirko Nirvana poletja.

Z mopedom se požene na Trnovsko planoto, kjer raziskuje gozdne ceste. “A vendar najdem tišinske otoke, kjer lahko v miru poskušam ujeti tišino v fotoaparat in potem v zimah podoživljam bujnost in žilavost Trnovskega gozda. Na morje ne grem. Morda bo koga to presenetilo, vendar morje raje obiskujem na pomlad in v jeseni, ko si lahko v miru privoščim tišino, razbito z butanjem valov in krikom posameznega galeba. Vrvež in masovno opeklinjenje mi nekako nista v uteho,” dodaja sogovornik.

No, brez čtiva ne gre, pravi Bizjak. Poletja so rezervirana za resnejše teme. V branju uživa zunaj, na balkonu, pa tudi v gozdu, kamor si nese posnete zvočne knjige. “Tam so misli čiste, zdi se, da imajo tamkaj besede več prostora.”

Tudi drugim za poletje priporoča nekaj tehtnega branja - slovenske sodobne avtorje, kakršni so Feri Lainšček, Miha Mazzini, Katarina Marinčič, Andrej E. Skubic, Marko Sosič, pa tudi novodobna klasika Lojzeta Kovačiča in Pavleta Zidarja. “Med klasike bi se tudi splačalo pokukati, pa morda še kaj iz zbirk 20. stoletje in Evropski roman. Sicer pa: knjiga te že sama poišče.” AT