Pomembna preteklost v mojstrskih verzih
Na celjskem gradu so predsinočnjim podelili 21. Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko. S sklepnim delom edinstvenega eposa Vrata nepovrata si jo je prislužil Boris A. Novak, zlatnik poezije za življenjski pesniški opus pa je šel v roke Andreja Brvarja.
CELJE >Nagrado v višini 4000 evrov bruto, ki jo podeljuje celjska občina, je pesnik, dramatik, prevajalec in profesor primerjalne književnosti dr. Boris A. Novak prejel za epos Vrata nepovrata, ki se vije skozi 40.000 verzov, zbranih v tri knjige, izdane pri novomeški Gogi: Zemljevidom domotožja (2014) in Času očetov (2015) so letos sledila še Bivališča duš. Knjige skupno obsegajo 2300 strani.
“Če v Zemljevidih domotožja prevladuje poetizacija različnih krajev ter njihove čustvene in simbolne globine, in če v Času očetov prevladuje mitologizacija spomina na junake in antijunake, predvsem prednike, sorodnike, družinske in osebne prijatelje, je za Bivališča duš značilna zgodbotvorna poetika, ki v zgodbi vidi bistvo zgodovine ter najvišjo kategorijo človeškega spomina, zavesti in duha,” je v spremni besedi zapisal Novakov komparativistični kolega dr. Janez Vrečko. “Slovenci v Novakovem epu prepoznavamo, da imamo veliko in pomembno preteklost, da nas ta ep postavlja ven iz našega tipičnega brez-zgodovinskega časa in prostora, ob bok velikim narodom, ki so si zaradi svoje epske preteklosti doslej edini lastili pravico do zgodovinskega epa.”
Žirija, v kateri so pesniške zbirke presojali Ivan Dobnik, Jelka Kernev Štrajn in Mojca Pišek, ocenjuje, da je Novak s tretjim delom eposa ustvaril “dantejevsko sintezo” pekla in nebes modernega časa: “Kompozicijsko trdna in natančna knjiga združuje prejšnji dve v izvirno, osebno in umetniško intenzivno delo, ki tudi od bralca zahteva brezkompromisno prisotnost.” Novakov epos je mojstrski unikum v moderni slovenski književnosti in pesnikov opus magnum, so med drugim še zapisali in ugotovili, da Vrata nepovrata z osupljivo lepoto slovenskega jezika sodijo “v sam vrh slovenskega literarnega ustvarjanja”.
Nagrajenec je v odzivu zapisal: “Zame je poezija, poleg religije spomina, tudi vrsta medčloveške komunikacije, ki to religijo spomina vzdržuje pri življenju. In ker sem si izbral za pripovedovanje zgodb, zgodbovino, najstarejši način pripovedovanja - ep, ki velja že nekaj stoletji za mrtvo zvrst, zahteva branje velik napor od sodobnih bralcev in bralk, ki niso več navajani branja tako obsežnih in zahtevnih besedil in prav zato jemljem to nagrado kot priznanje.”
Veseli ga, da je dosedanje nagrade za epos dobil v krajih, ki jih opisuje v njem: v Ljubljani, Kočevju in Celju: “Ker je upesnjevanje krajev skozi globino časa in spomina ena osnovnih značilnosti mojega epa, sem nagrad še posebej vesel, ker imam na ta način občutek, da upesnjene zgodbe, te svoje zgodbovine, vračam tja, ker so se zgodile. V konkretna bivališča človeških skupnosti, na katere sem tudi sam vezan.” ANDRAŽ GOMBAČ
