Pomikanje v srčnem krogu

ŠTANJEL > Predpremiero je doživel predsinočnjim pod vedrim nebom in v zavetju obzidja štanjelskega gradu. “Del odgovora na vprašanje, kaj je moja ljubezen, boste našli v moji poeziji. Kaj je moja poezija? Del odgovora je v moji ljubezni,”v dokumentarnem filmu, ki je nastal po idejni zasnovi in scenariju Neve Zajc ter v režiji Sama Milavca, pove Ciril Zlobec. Pesnik, prevajalec, akademik. Kraševec s stalnim bivališčem v Ljubljani, primorski partizan, rojen 4. julija pred 86 leti. Slovenski osamosvojitveni politik, med letoma 1991 in 1992 član prvega predsedstva Republike Slovenije. Človek, ki ima za seboj sedem deset-letij javnega delovanja in se v nočeh brez spanca vrača v preteklost ter vedno znova preizprašuje svoje odločitve. Mož, ki ga sodržavljani čutijo kot svoj glas - kot tistega, ki bo “onim že povedal, kar jim gre”. Književnik, ki je doslej izdal 110 knjig. Pesnik, ki velja za poeta ljubezni.

Scenaristka, režiser, direktor fotografije Samo Podobnik, montažer Sandi Černoša in igralec Pavle Ravnohrib, ki v dokumentarcu intepretira Zlobčevo poezijo, v drobnih 31 minutah izrišejo pretanjen pesnikov portret.

Njihova filmska upodobitev Zlobčevega življenja in dela ujame dve lastnosti, ki ga močno določata - dvoedinost in ljubezen: pesnik se enako doma počuti tako na rodnem Krasu, kakor v Ljubljani, kamor se je preselil po drugi svetovni vojni. Z enako močjo čuti ljubezen in bolečino. Enako strastno in razprto gleda v oči življenju in smrti, sreči in trpljenju. Kljub temu, da je skeptik, v sebi ohranja optimizem. Odgovor na vprašanje, od kod mu vsa življenjska moč, je preprost - črpa jo iz ljubezni.

Na vprašanje, ali je pesnik ljubezni, odgovori posredno: “Skozi ljubezen diha čas, skoznjo pesnik doživlja vse, navsezadnje tudi družbene razmere, v katerih živi, čeprav to morda v njegovi poeziji ni očitno in jasno že na prvi pogled.” In z gledalcem deli spoznanje, da do poslednje skrivnosti poezije ne bo prišel nikdar, tako kot ne bo doumel poslednje skrivnosti ljubezni.

Liričen in tenkočuten film je nastajal v dveh delih: prvi del so posneli pozimi, drugega so začeli snemati ob začetku poletja, ko so zacvetele češnje, piko na i pa so mu postavili pred dnevi. Snemali so ga v pesnikovih krajih: na Krasu in v Ljubljani.

“Veste, to je moj že četrti televizijski portret in verjamem, da tudi zadnji. Res mi je bil všeč in upam, da bodo ob vesti, da sem odšel s tega sveta, na televiziji predvajali podobe, ki smo jih videli danes,” se je po projekciji pošalil Zlobec in dodal, da ga je v filmu prevzela izjemna upodobitev Krasa, ki je prostor njegovega navdiha.

Ob občuteni in lirični režiji in navdušujoči fotografiji daje dokumentarcu posebno moč Zlobčeva poezija v interpretaciji Pavleta Ravnohriba. V pogovoru po projekciji je dejal, da so Zlobčeve pesmi nanj delovale s silno močjo, in pri tem imel v mislih težko upovedljiv spoj svetlobe in teme, ki jo pesnik vselej znova zmore razpreti v življenje: “Res je bilo izjemno intenzivno. Več kot eno pesem na dan nisem zmogel prebrati.”

Avtorica scenarija Neva Zajc pesnika kot novinarka spremlja že tri desetletja: “Čeprav ga kot pesnika, prevajalca in politika poznam že dolgo, mi je prav ta dokumentarec pomagal med seboj povezati doslej nepovezane drobce njegove podobe. Zdaj ga čutim in dojemam drugače, globlje kot prej. Sama sem mu neskončno hvaležna, da je z nami delil svoj Kras. Te pokrajine še nikoli doslej nisem doživela tako. Mislim, da se je med nami stkala neka posebna vez; odprl se nam je in skupaj s soprogo Veroniko sta nam dovolila vstopiti v njun intimni svet. Res sem jima hvaležna, ker sta dovolila, da smo lahko prestopili v njun srčni krog.”

Aplavz po koncu projekcije pa je dal slutiti, da se je predsinočnjim ta krog razširil.

MAKSIMILJANA IPAVEC

Prizor iz dokumentarca Ljubezen - svetlo sonce in temà.

Ciril Zlobec s filmsko ekipo (z leve): Sandi Černoša, Samo Podobnik, Neva Zajc, Julijana Bandelj, Samo Milavec in Pavle Ravnohrib.