Pomiritev? Morda vsaj blažji nemir.
“Je slišati, kot bi imel tisoč let,” se je Marko Sosič pošalil, medtem ko je gostiteljica Jasna Čebron naštevala: je gledališki in filmski režiser, selektor gledaliških festivalov, nekdanji umetniški vodja tržaškega in novogoriškega gledališča ter seveda uspešen pisatelj. V petem romanu Kruh, prah (Goga, 2018) je na pomembno vprašanje odgovoril z edinim možnim odgovorom - z ljubeznijo.
KOPER > Na Pogovorih o branju v koprskem gledališču so v torek gostili Tržačana Marka Sosiča, čigar prozna dela, kakor je uvodoma ugotavljala slavistka Jasna Čebron, povezuje tkivo, ki je bliže liriki kakor epiki. Ciklično se namreč vračajo k pomembnim vprašanjem. Ta koreninijo v globokih ranah preteklosti, ki se še kar nočejo zaceliti.
V zadnjih treh romanih Ki od daleč prihajaš v mojo bližino (Beletrina, 2012), Kratki roman o snegu in ljubezni (Goga, 2014) in novem Kruh, prah se tako vseskozi vrača motiv neodzivnosti na prošnje po pomoči med razpadanjem Jugoslavije. Vprašanje, zakaj je takrat nekdo iz sorodstva zavrnil pomoč sorodnikom, ujetim v vojni v Bosni, postane nekakšen etični “leitmotiv” vseh treh del, ki je kajpada veliko širši, saj v ozadju kajpada tli vprašanje, zakaj se je sploh vsa morija zgodila in kakšno odgovornost za posledice nosi vsak od nas.
Marko Sosič
pisatelj in režiser
“Če imaš v družini nono, ki ima v glavi kroglo in ji ta po petnajstih letih pade iz ust, je nujno, da raziskuješ naprej, kdo si ti, da te obkrožajo ljudje s tako neskončno simboliko.”
Divji časovni stroj
Kdor je prebral vse tri romane - kakor vsi dosedanji Sosičevi sta prva dva prišla v ožji izbor za nagrado kresnik - zlahka zazna vez, ki ta tri dela povezuje v svojevrstno trilogijo, pri čemer je zadnje gotovo najbolj veristično avtobiografsko. Prvič namreč zgodbo v prvi osebi pripoveduje prav on, pisatelj M., torej Marko Sosič. Liki so, čeprav preimenovani, povsem resnični in prebivajo tako v pripovedovalčevi preteklosti kakor sedanjosti, izrišejo pa se na sedemdnevnem potovanju maja 2010 - sprva z vlakom od Padove do Trsta, nato pa še na nekakšen “roadtripu” do Sarajeva in še naprej do Andrićevega Višegrada.
Na to pot se je Sosič podal, da bi v Bosni obiskal sorodnika, ki jima med vojno stric mamine sestrične ni želel ali zmogel pomagati - “niso imeli prostora zanje”. A potovanje se izkaže za spominski časovni stroj, ki pripovedovalca nenehno prestavlja v različna življenjska obdobja - od otroštva do zrelih let. Vrtinec se umirja in znova pospešuje. “Kakor bi ves čas prebiral eno in isto pripoved, ki se nikakor noče končati in me nagovarja, da se je vedno znova lotim od začetka, da jo razumem, da preverim, kako je z njimi, da se morda poslovim od njih in pričnem gledati na svet z drugačnimi očmi, brez bolečine in spomina, brez sramu, da lahko pišem o njih, ki silijo vame s svojo odsotnostjo,” v začetku romana zapiše Sosič in povzame motivacijo za vračanje k “breznu spomina”.
Navidezna pomiritev
A pisateljev spominski, tudi terapevtski vrtiljak, presega okvire intimne, subjektivne zgodbe. Z dotikanjem enega najtemnejših zgodovinskih obdobij teh krajev in prevpraševanjem posameznikove drže v času, ko “drugi” potrebuje našo pomoč, se nenamerno dotakne tudi vprašanj vesti, ki so ob sodobnem valu beguncev pred nami tu in zdaj.
Sam pravi, da se je s tem romanom sklenil svoje spraševanje o nedavni jugoslovanski vojni. Roman se izteče s sporočilom ljubezni, z domala hollywoodskim prizorom, s kadrom, ki vsaj bralcu prinaša pomiritev. A sam ni pomirjen: “Seveda, če napišeš knjigo, nisi še ničesar rešil. Nenazadnje sem bil tudi sam že odrasel človek, ko so svojci potrebovali pomoč. To so vprašanja, ki ostajajo, vendar z njihovim ponavljanjem in poglabljanjem ne bom ničesar spremenil.”
V knjigi ga tudi večkrat obišče srhljiva podoba človeka “gladkega obraza in sinjih oči”, ki iz Italije odhaja na bosansko bojišče na razčlovečeno razvedrilo - da bi streljal ljudi. Enega od likov iz tržaške “črne kronike nerazumnega” je pred leti spoznal tudi sam, kar ga je globoko pretreslo. “Ljudje so odhajali na tako imenovani sarajevski safari ali na srbski vikend,” se spominja Sosič, ki marsikatero temino v ljudeh pripisuje osami, duhovnemu robu, kulturni nepismenosti. Podobno je zaznal pri “novih fašistih” Case Pound, ki jih je videl na nedavnem shodu v Trstu: “Tihi, preprosti ljudje, osamljeni, ujeli so se v past sovraštva. Ta samotnost je zastrašujoča.”
Proti kulturni nepismenosti, poudarja, se lahko borimo le s pismenostjo. Boli ga zavračanje ladij z begunci: “Naša zahodna samozavest je neskončno šibka, če se tako bojimo izgube identitete, če prevladujejo tisti, ki nočejo deliti.”
In o čem bo še pisal? “Če imaš v družini nono - omenjena je v romanu Tito, amor mijo -, ki ima v glavi kroglo 15 let in ji ta po petnajstih letih pade iz ust, ko je resničnost tako močna, je nujno, da raziskuješ naprej, kdo si ti, da te obkrožajo ljudje s tako neskončno simboliko,” odgovarja.
