Poslanstvo? Visoka umetnost!

TRST > Eduard Miler se je tržaški javnosti prvič predstavil v začetku tedna, na tiskovni konferenci v SSG, ki je pritegnila za tovrstne dogodke nenavadno veliko poslušalcev. Uspešno sezono so gledališču prišli zaželeti tako tržaški župan kakor predstavniki regije in drugih tržaških gledališč.

Eduard Miler je eno najprepoznavnejših domačih gledaliških ustvarjalcev, režiser z mednarodnimi izkušnjami in nagradami ter snovalec zadnjih treh sezon ljubljanske Drame. Na mnoga potencialna novinarska vprašanja je v ponedeljek odgovoril že s kratkim pripravljenim govorom. V njem je povzel bistvo svojega pogleda na tržaško gledališče. To je šlo namreč v zadnjem obdobju skozi mučno in v mnogih pogledih nepotrebno (upati je, da zadnjo) kalvarijo pri potrjevanju oziroma menjavi umetniškega vodstva.

Sezono bodo novembra začeli s koprodukcijama: Mannovi Čarobni gori v režiji Mateje Koležnik, ki je nastala v sodelovanju z ljubljansko Dramo, sledi večjezična predstava 1914-1918. Trst, mesto v vojni, ki jo režira Igor Pison, koproducirata pa še Stalno gledališče FJK-Il Rossetti in društvo Casa del lavoratore teatrale.

“Od trenutka, ko sem bil imenovan za umetniškega koordinatorja Slovenskega Stalnega gledališča (sama beseda asociira bolj na nekoga, ki urejuje nekaj, kar je že narejeno, predlagano), so me številni novinarji poklicali za intervju in zastavili eno in isto vprašanje: Kaj je bil vaš primarni motiv, da ste prevzeli to funkcijo? Odgovor je preprost: na zemljevidu evropskih gledališč se je treba boriti za obstoj in ime vsakega gledališča. In ne le to, treba se je boriti, da se ime vsakega gledališča na njem izriše z debelejšimi črkami,” je poudaril Miler in naštel več ciljev svojega triletnega mandata.

Okrepiti ansambel

Zatrdil je, da si bo prizadeval za visoko umetniško raven gledališke produkcije, za prepoznavnost na domačem in mednarodnem trgu, pri čemer je poudaril tudi večjezične mednarodne koprodukcije. Želi si tesnejše povezanosti z lokalno skupnostjo in drugimi tržaškimi kulturnimi inštitucijami in predvsem odpiranja gledališča ter povezovanja s pomembnimi ustanovami doma in v tujini.

A pred vsem tem bo moral najprej izpeljati sezono, ki jo je zasnovala njegova predhodnica Diana Koloini in katere izbor predstav ocenjuje kot izvrsten. “Medtem bom tudi natančneje spoznal gledališče in šele nato bom lahko podrobneje govoril, kateri so resnično možni koraki. Med prvimi pa je gotovo ta, da se gledališče v vseh pogledih odpre; hiša v ulico, v kateri biva, v Trst, da se odpre svojemu sosedu - Hrvatu, Avstrijcu, Italijanu. Iščemo to odprtost. Iskali bomo poti do evropskih institucij, kar je pravzaprav glavna naloga. Brez visoko kakovostnih predstav in prireditev pa to ne bo šlo,” nam je po uradnem delu dejal Miler, ki se namerava zavzeti za okrepitev ansambla tudi s pomočjo evropskih skladov.

SSG Trst, Stalno gledališče Furlanije Julijske krajine-Il Rossetti, La Contrada-Stalno gledališče v Trstu, SNG Nova Gorica, Gledališče Koper in Kosovelov dom Sežana so sklenili dogovor, da bodo abonenti posameznih gledališč lahko v ostalih gledališčih kupovali vstopnice po posebni, znižani ceni.

“Z novo kulturno ministrico se bom poskušal dogovoriti o modelu, po katerem bi mladi igralci ponovno našli pot do tega gledališča.” Ko bodo okrepili ansambel, bo po njegovem mnenju mogoče govoriti tudi o večjih projektih, ki bi jih z veseljem soustvarjal tudi z italijanskimi gledališči. Letošnji večji projekt pa so Cankarjevi Hlapci, ki jih na oder SSG postavlja Sebastijan Horvat.

“Menim, da režiser, umetnik, ki prevzame gledališče, mora delati 'doma'. Čeprav v Sloveniji pri tej temi vladajo nekakšno ljubosumje in nesporazumi, menim, da se moram posvetiti tudi ansamblu in delati z njim vsaj eno predstavo na sezono,” je zatrdil Miler in napovedal, da bo najbrž prvič v SSG režiral že v začetku prihodnje sezone.

Poslanstvo je ustvarjati visoko umetnost

Novi “umetniški koordinator” je sicer ustvarjalec, ki pravi, da gledališče ni za vsakogar. V Trstu pa smo lahko v preteklosti večkrat zaznali željo dela slovenske skupnosti, da bi se gledališče približalo preprostejšemu občinstvu, da bi postalo bolj ljudsko. Miler nima dvomov: “Nemogoče je delati gledališče za vsakogar. Medija za vsakogar sta Pop TV ali italijanska komercialna televizija. Nas davkoplačevalci plačujejo, da delamo visoko umetnost. To je naše poslanstvo. Zato nas nekateri ne morejo in tudi nočejo spremljati. Ne vem, zakaj bi bila potrebna prisila. Imamo, denimo, šolsko prisilo, pa kako drugo, ki nam govori, kaj moramo početi, a v gledališče ni treba vsakomur.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ