Poslovil se je Matija Barl, igralec prvega Kekca

MAREZIGE > “Težko bi rekel, da sem film delal. Film so delali z mano,” se je Matija Barl spominjal sodelovanja z režiserjem Jožetom Galetom pri kultnem filmu jugoslovanske kinematografije in tudi prvem slovenskem celovečernem filmu z mednarodno nagrado - na 13. beneškem mednarodnem filmskem festivalu je prejel zlatega leva v kategoriji mladinskih filmov od 11 do 14 let starosti.

Tedaj enajstletnemu Barlu uspeh ni prinesel samo lepega, ampak ga tudi obremenil: “Predstavljajte si, da ste otrok, ki ima dvanajst ali trinajst let. Kamorkoli greš, te prepoznavajo in vsi te istovetijo izključno z likom, ki si ga igral. To ne more biti nič drugega kot breme. Nič nimaš od tega, tudi finančno ne.”

Barl se je 17. feburarja 1940 rodil v Ljubljani in študiral na tamkajšnji akademiji, a ne igre, marveč dramaturgijo. Igral je klarinet v različnih kombo zasedbah, ob tem pa honorarno delal na radiu in pisal besedila za zabavno glasbo ter leta 1962 na Bledu organiziral prvo Slovensko popevko.

Kot igralec je nastopil še v filmih Dobri stari pianino Franceta Kosmača (1959), Pod sinjim nebom (1988) Dušana Prebila ter v nemškem Črno in belo kot dan in noč (1978)Wolfganga Petersena. V stranski vlogi se je leta 2002 pojavil v mladinskem filmu Pozabljeni zakladTuga Štiglica.

Po študiju je sprva delal kot urednik televizijskih oglasov na RTV Slovenija, leta 1962 pa se je preselil v Nemčijo, kjer se je jezika naučil z branjem nemških klasikov. V domovino se je vrnil šele po osamosvojitvi Slovenije.

Delal je kot samostojni producent, med drugim je sodeloval tudi s slovitim režiserjem Rudolfom Noeltejem, več kot deset let pa je delal v Afriki, kjer je znanju več drugih tujih jezikov dodal še nekaj svahilija. Po izredno napornem snemanju na Siciliji je popolnoma spremenil poklic: pri 53 letih je opravil izpite, najprej za prevajalca, potem še za sodnega tolmača.

Novico o njegovi smrti je sporočil Obalni letalski center Portorož, katerega član je bil Barl.