Poslušamo: Spomini, prepevanje in tra-la-la, tra-la-li

Že dolgo je na prizorišču, pred 71 leti v Belfastu rojeni Van Morrison: letos bo abrahama praznovala njegova velika pop uspešnica Brown Eyed Girl, še tri leta starejša pa je na tri akorde in hipnotičen ritem okleščena mojstrovina Gloria, ki jo je posnel z bendom Them in s katero še zmeraj rad sklene koncerte. Tam se blues, jazz, soul, country prepletajo z visoko poezijo, meditativnim ponavljanjem kakšnega verza, povzdignjenega v mantro, in pa kajpada z gosto tišino, ki jo tu pa tam razpara odrešujoč krik iz enega najmočnejših grl tako imenovane popularne glasbe.

No, odrskih nastopov je na Vanovem koledarju z leti sicer nekoliko manj, mož pa očitno ne čuti več niti potrebe, da bi vsako leto izdal nov album. Svojčas ga je, pa četudi še sploh ni imel dovolj pesmi zanj - praznine je pač zapolnil s priredbami. Tu pa tam so zavzele večino albuma ali kar vsega.

Zato je toliko bolj dobrodošlo, da je po prejšnji plošči Born to Sing: No plan B svoji njivi navdiha privoščil štiri leta počitka in vmes izdal le zbirko priredb lastnih starejših pesmi, ki jih prepeva v duetih z gosti. V letu, ki smo ga pustili za sabo, je zavil še v Buckinghamsko palačo, kjer ga je princ Charles imenoval za viteza - pevec si je to čast prislužil s “prispevkom glasbi in turizmu Severne Irske”.

Na novi zbirki, pod katero je podpisan tudi kot producent, se sir Van ne “špara” - prepeva ter igra električno in akustično kitaro, orglice, bobne, saksofon in klavir, obdan z veščimi muzikanti in spremljevalnimi pevci.

V več pesmih - kar ducat jih je avtorskih, mednje je vpeta le ena priredba, Share Your Love with Me - se Van vnovič vrača v spomine, iz česar je skozi leta in desetletja že napravil terapevtsko metodo, ki bi jo moral patentirati. Ne, besede “back” (nazaj) noben kantavtor ne zapoje tolikokrat kakor prav on!

Tokrat se vrača tako v kraje svoje mladosti, prepevat na vogal ulice, kakor tudi k bivšim ljubeznim in v zlate čase Los Angelesa, med beatnike Ferlinghettija, Kerouaca, Ginsberga, Corsa, Cassadyja ...

Vrača pa se tudi k citatom pesmi, ki so mu že od prazgodovine ljube - ena takih je That's Where It's At Sama Cooka -, pa tudi k lastnim stihom, ki jih nadgrajuje z novimi in tako dopolnjuje svoj veličastni mozaik - ali kar vesolje.

Že v prvih taktih novega albuma povzema sebe: uvodna Let It Rhyme se prične s citatom instrumentala Inarticulate Speech of the Heart No. 1 iz leta 1983, miniaturka Look Behind the Hill v spomin prikliče štirinajst let staro Whatever Happened to PJ Proby?, pa tudi sicer mojster bolj poglablja kakor širi svoj katalog. V njegovem osrčju je prepevanje, ki za Vana Morrisona ni obrt, marveč etična in preživetvena strategija - ni naključje, da jo je že drugič zapored postavil kar v naslov albuma.

Že res, njegov glas ni več tako eksploziven - sploh če ga primerjamo s posnetki, zbranimi na koncertni plošči It's Too Late to Stop Now (1974), lani ponatisnjeni v obogateni različici. Ni več eksploziven, je pa še zmeraj bogat in prav nič zarjavel.

Nova zbirka je blagoglasna, polna zelo poslušljivih harmonij, je pa med povečini mehkejšimi vižami prav prijetno slišati tudi bolj robat električni blues Going Down to Bangor. In se tam nekje pri štirih minutah prepričati, da je takega mojstra užitek poslušati tudi, kadar prepeva tra-la-la, tra-la-li.

ANDRAŽ GOMBAČ