Posvečeno Sonji Savić

Kultura
, posodobljeno:

V petek zvečer so na gradu Dobrovo predstavili Gospodinjski blues. Manca Košir je avtorico, pesnico Patricijo Peršolja, po rodu iz Šmartnega v Goriških brdih, predstavila kot krhko, nežno, občutljivo, genialno.

Manca Košir in pesnica Patricija Peršolja na gradu Dobrovo
Manca Košir in pesnica Patricija Peršolja na gradu Dobrovo Klavdija Figelj

DOBROVO>“To je tako grozno resnična knjiga, da si pred njo ne moremo zatisniti oči,” je pesniško zbirko Gospodinjski blues uvodoma predstavila Manca Košir in kot metaforo zanjo izpostavila Sonjo Savić. Podobo slavne in tragično preminule srbske igralke se je avtorica namreč odločila objaviti na naslovnici zbirke. “Sonja Savić je ženska moje generacije, živeli sva v isti državi, poslušali isto glasbo in sanjali iste sanje. Spremljala sem jo kot igralko, še bolj pa kot osamljeno in prestrašeno žensko, ki pa je do zadnjega ohranila svojo otroško dušo. Zato me je njena smrt zelo pretresla,” je povedala pesnica Patricija Peršolja na petkovem literarnem večeru, na katerem so se prepletali pogovor, branje poezije, prijetna klavirska glasba Ingrid Mačus.

Patricija Peršolja piše o čistilkah, pomivalkah posode, kmeticah, partizankah, narkomankah, gospeh, slehernicah, vpetih v vaško-delavsko okolje, njene zgodbe so kot kratki filmi. V vsaki pesmi je zajeto celotno življenje osebe. “Vedno sem imela izostreno oko za ženske, ki hodijo po robu življenja in jih še lastno življenje ne opazi,” o svojih likih pravi Peršoljeva in prebere pesem o kmetici, katere bolezen tiho in nezadržno napreduje in ki teče za traktorjem, kot bi tekla za izgubljenim življenjem. Ali tisto o izplakovalki posode, ki ne pozna L'orealovih izdelkov ali o gospe Leticiji, ki porabi pokojnino v enem dnevu, ker si želi biti gospa.

“Spominjam se žensk, dobro sem jih opazovala v otroštvu. Delale so vse, kar se je od njih pričakovalo in to z ljubeznijo. Zdelo se jim je samo po sebi umevno, da so take. Nihče ni razmišljal o tem, da je v njih morda še kakšen neizpolnjen del, kakšne sanje. In ko so se med enim in drugim opravilom naslonile na zid in se zazrle tja nekam v daljavo, sem imela občutek, da si niso niti same sebi upale postaviti tega vprašanja,” pravi Patricija Peršolja, ki sanjari, da bi imela svojo toplo kuhinjo, kamor bi lahko povabila nekatere ženske, da bi si odpočile od neprestanega butanja z glavo v zid: “Čutim, kaj preživljajo v tišini.”

Peršoljevo, ki je lani pri založni Pivec izdala dve otroško mladinski knjigi, Marta in Moja nona, je na literarnem večeru pozdravila tudi Rožančeva nagrajenka Ifigenija Simonovič, ki je dejala, da pesniška zbirka vsebuje zgodbe zelo veliko žensk, ki jih avtorica zna od daleč opazovati, a z njimi zelo od blizu sočustvovati. Večer se je odvil v občutenih tonih, ob katerih so na trenutke Patricija, Manca in Ingrid morale zapreti oči.

KLAVDIJA FIGELJ