Posvojene, zdaj njene

>Kdaj je čas za uspešnice drugih?

“Mislim, da ni pravil. Eni to pri sebi začutijo, drugi ne. Nekateri pravijo, da je to pomanjkanje lastnega navdiha, spet drugi, da gre za najenostavnejši recept do uspeha. Moja zgodba pa je taka, da me je poklical Goran Lisica Fox, direktor založbe Dallas, in mi to predlagal. Odločilen dejavnik za mojo odločitev pa je bil producentin 'elektro pionir' Iztok Turk.”

>Ste o tem že kdaj prej razmišljali?

“Večkrat sem se pogovarjala o tem z različnimi glasbeniki, ki pravijo, da je včasih dobro narediti kakšno priredbo in morda prav na tak način pokazati, kdo zares si. Ko interpretiraš delo nekoga drugega, morebiti neposredna primerjava še bolje prikaže tvojo glasbeno dušo in kam te pelje pot.”

>Menda ste se tako tudi bolje spoznali z jugoslovansko rock sceno, ki vam prej ni bila tako blizu.

“To je bila nekakšna vrzel, saj smo Primorci vedno bolj gravitirali proti italijanskim izvajalcem, Sanremu. Prav zaradi tega spoznavanja pravim, da je ta plošča moj glasbeni esej, ker sem res precej raziskovala in spoznavala. Zdaj sem iz tega vidika pomirjena. (smeh) Iztok Turk mi je odprl vrata predvsem v novi val, v punk, v elektronsko glasbo. Odkrila sem veliko dobre glasbe in skladb, ki so aktualne še danes. Glasbe, tiste večne, pisane z velikim G. Žal nismo dobili dovoljenja za vse pesmi, ki sem sem jih želela zapeti. Denimo za Azro ...”

> Ekaterina Velika kar manjka ...

“Ja, vsem manjka. Doma sem se na kitari naučila že pol njihovega repertoarja, a do pravic nismo prišli. Mati pokojnega pevca EKV Milana Mladenovića je še zelo čustveno navezana na skladbe.”

>Pri priredbah je menda najtežje najti pravo mero med spoštovanjem izvirnikov in lastno ustvarjalnostjo.

“V tem procesu je bilo najtežje, ko smo nekajkrat želeli biti ironični, saj bi lahko prišlo do spornih trenutkov. Sicer pa o tem, kako težko je bilo, govori podatek, da smo ploščo ustvarjali skoraj dve leti. V procesu sva z Iztokom najprej slekla komade do kosti in od tam naprej zagnala povsem novo zgodbo, ki je bila delno moja, delno njegova, pri čemer sta nova oblačila-aranžmaje narekovala besedilo in melodija.”

>Ste se kot rokerica našli tudi v elektroniki, kjer je Iztok Turk doma?

“Prav zato sem želela sodelovati z njim. Tudi z naslednjim albumom, ki že nastaja, bom nadaljevala v tej smeri.”

>Med skladbami z najmočnejšim sporočilom je sklepna Nič novega pod soncem Janija Kovačiča. Pesem o ženski in vojni. Večna tema, mar ne?

“V zadnjih letih se s to temo precej ukvarjam. Spominjam se, kako je italijanska pisateljica Dacia Maraini na predstavitvi svojih knjig dejala: Vojna je vedno. Ženske pa vojno doživljamo ponotranjeno, na drugačen način kakor moški, ki jih ponavadi sprožajo. Morda pa je to že tudi napoved, s čim se bom v prihodnje ukvarjala kot avtorica. Skladba sama pa je bila med brskanjem po repertoarju Janija Kovačiča, kakor se pravi, ljubezen na prvi pogled. Tudi v izvirniku je pel pevski zbor in med številnimi zbori, o katerih sem premišljevala, so se mi naenkrat slučajno prikazale pred očmi Kombinatke. Takrat pa: seveda, za to pesem ni boljšega zbora na svetu! In tako smo njihov prostor za vaje spremenili v studio, ga obložili z dežniki in plišastimi igračami, in posneli. Ko bom novembra imela koncert v Ljubljani, jih bom gotovo povabila.” MAJA PERTIČ GOMBAČ