“Potem tišina. Neizmerno tiha.”

LJUBLJANA > V slovenski poeziji 20. stoletja ima leto 1953 posebno mesto. Takrat so dokaj raznoliki tovariši Kajetan Kovič, Janez Menart, Ciril Zlobec in Tone Pavček v prelomnih Pesmih štirih svoj krhki intimizem oprli na romantično in novoromantično izročilo ter se z njim zoperstavili tedaj zapovedani kolektivistični, angažirani, spodbudni, “kramparski” literaturi.

Pozneje je Kovič, najbolj prežet s simbolizmom med četverico, zgradil kompleksen pesemski svet, enega najveličastnejših pri nas. Uveljavil se je kot nenasilni združevalec tradicije in modernosti, kot mojster tako metrično stroge besede kakor prostega verza. Ni se podrejal modnim smernicam tega ali onega časa, marveč je čvrsto stopal po svoji poti, zasneženi kajpada, kakor vemo iz njegove Bele pravljice, že kar programske pesmi našega četveroglavega intimizma.

Ljudstvu so ga najbolj prikupila njegova dela za otroke “od tretjega do devetdesetega leta starosti”, kakor je pravil: Zlata ladja, Maček Muri, Pajacek in punčka in pa precej kompleksen Moj prijatelj Piki Jakob, soroden Milnovemu Medvedu Puju. Manj znano je, da je Kovič tudi avtor že ponarodele Kekčeve pesmi, tiste: “Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh ...” Dragoceno je bilo tudi njegovo prevajalsko in uredniško delo, izkazal pa se je še kot romanopisec, zlasti z obsežno družinsko sago Pot v Trento.

V poeziji je vrhunec bržkone dosegel z zbirko Labrador (1976), v kateri je natisnjena tudi njegova najslavnejša pesem Južni otok, kjer je v ozke, skope verze brezhibno uokviril neumrljivo upanje. Zbirko je letos ponatisnila Mladinska knjiga in jo obogatila z blagimi, akvarelnimi ilustracijami Mete Wraber. Knjiga ljubitelje Kovičeve poezije privlači zlasti z osemnajstimi novimi, doslej še neobjavljenimi pesmimi, ki se jim v “zbrane in nove pesmi” Vse poti so (Beletrina, 2009) očitno ni uspelo prebiti zavoljo nesrečnih okoliščin in sporov, sredi katerih je pesnik živel zadnja leta.

Že samo njihovi naslovi nakazujejo, da je Kovič do zadnjega skrbno klesal tiho, z naravo prepredeno pesem: Zima, November, Dež, Potok, Listje, Hvalnica vetru, Cvetovi … Medtem ko je na začetku svoje poti v Beli pravljici opazoval lastne stopinje v snegu, v poslednjem Romanju človek ni več v ospredju. Je narava. “Potem tišina. Neizmerno tiha. / Sen, ki zavetno lega na oči. / Samo neslišni nočni veter diha / vanj temno hrepenenje, ki boli.”

Pesnikova hči Nina Kovič je pesmim pridala Neodposlano pismo, v katerega je zgostila spomine na druženje z očetom in njun poslednji obisk Kovičeve domače Prlekije. Prav tja so v torek po ljubljanskem slovesu odpeljali tudi žaro z njegovim pepelom.

Preden je šla na pot, je na ljubljanskih Žalah tovarišu v slovo spregovoril tudi Ciril Zlobec, še zadnji živi avtor Pesmi štirih. “Od Kajetana se poslavljamo, kakor da odhaja za večno,” je dejal, “a vendarle kot pesnik sodi v tisto kategorijo ustvarjalcev, ki jih njihova dela preživijo. Pri Državni založbi Slovenije je izdajal zbirko Živi pesniki. Če kdo sodi med žive pesnike, potem je to prav on.”

ANDRAŽ GOMBAČ