Potovanja po prizoriščih duše
Ko si je italijanska kustosinja in umetnostna kritičarka Sabina Zaniner pred dvanajstimi leti zamislila umetniški projekt, je ime zanj našla v furlanščini. Maravee pomeni čudenje, tisto prvinsko in otroško, in prav to je tudi rdeča niz vseh dosedanjih razstav.
KOPER > Marave - Anima Mundi bo v galeriji Loža no ogled do 12. januarja, s fotografijami se predstavlja Elio Ciol, z instalacijo Elio Caredda, z videom pa Mirjana Batinić in Sanja Kuveljić.
Po ekologiji, praznikih, odnosu med človekom in družbo ter čutnosti, ki so bili teme minulih projektov, je Zannierejva v ospredje letošnjega razstavnega niza postavila duhovnost. Projekt se, kot dosedanji, odvija na različnih lokacijah Furlanije Julijske krajine, tokrat pa so se vanj (spet) vključile tudi Obalne galerije Piran.
Simboliko gora najdemo v vseh kulturah, njen pomen pa je domala povsod enak: vzpetine, ki se dvigajo s tal in segajo proti nebu, ljudje razumemo kot vezi med telesnostjo in duhovnostjo, med svetim in posvetnim. Gorska pokrajina, razpeta med Slovenijo in Italijo, pa je bila pred stoletjem prizorišče krvavih spopadov prve svetovne vojne. “Projekt je imel namen ustvariti 'prizorišča duše' ('teatro dell’anima') z različnimi akterji, v katerem italijanski, slovenski, avstrijski, ameriški, angleški in nizozemski umetniki na izbranih lokacijah s pomočjo fotografij, slik, instalacij, video postavitev in performansov razkrivajo emotivne scenarije,” pojasni kustosinja, ki je s projektom začela lani poleti v Pordenonu, nadaljevala pa ga je z nizom gledaliških predstav po poteh Muzeja prve svetovne vojne v Rogornu. Pomembna razstavna postaja Maravee - Anima Mundi je bil grad v Sussansu blizu Vidma, kjer je bilo ob spremljajočih dogodkih na ogled kar pet razstav. Za koprsko razstavo pa sta Sabina Zannier in Majda Božeglav Japelj izbrali fotografije mojstra Elia Ciola, instalacijo Res Alba, Res Nigra Elia Caredde in video After the SilenceMirjane Batinić in Sanje Kuveljić.
Potovanju po koprski razstavi dajejo ritem črno-bele fotografije Elia Ciola (1929), ki se s svojim delom tokrat prvič predstavlja v Sloveniji. Fotografije, posnete v različnih časovnih obdobjih (od konca 50. let pa do danes) in različnih krajih, povezuje predvsem vzdušje. To je mehko, skorajda kontemplativno, v njem pa se občutenje kraja prepleta z avtorjevim subtilnim razmišljanjem, notranjim iskanjem in raziskovanjem svetega in posvetnega. To se kaže v jasnih, prepoznavnih geografskih in krajinskih posebnostih, obenem pa se realizem upodobljenega oziroma vidni svet staplja v atmosferi nevidnega, a prisotnega. Celotna postavitev je zasnovana med črnim in belim, tudi instalacija Res Alba, Res Nigra, delo Elia Caredde, v katerem avtor poudari kontrast med črno in belo materijo, med nočjo in dnevom, med telesom in dušo. Video After the Silence, ki sta ga posneli Sanja Kuveljić in Mirjana Batinić, je prav tako črno-bel, gledalca pa “zgrabi” z zvokom oziroma zvočnim vrtincem. Močan je in organski, v njem pa ima glavno vlogo izmišljeni jezik, ki preplavlja prizore, posnete v opuščenem prostoru, prerešetanem z okni in načetim od preteklosti. Avtorici duhovnost iščeta na notranjem potovanju k sebi, k Jazu, k še neodkritim plastem osebnosti, ki se razkrivajo v srečevanju z drugim(i).
In čeprav vojne na razstavi gledalec ne vidi, jo začuti v njeni odsotnosti: v skorajda nemem, a zato še toliko bolj grozečem približevanju oziroma prisotnosti, ki kljub temu, da ni vidna, ostaja.
MAKSIMILJANA IPAVEC
