“Potrebujemo takšne festivale”
Izola že od srede utripa v podobah, ki jih na platna različnih prizorišč v mestu - po enoletnem premoru spet tudi na Manziolijev trg - prinaša 14. mednarodni filmski festival Kino Otok. Festival se bo sklenil jutri, tako kot vsako leto pa ga tudi letos spremlja vzdušje, ki ne postavlja meja med bolj in manj pomembnimi, ampak režiserje, igralce, scenariste, producente ... in gledalce poveže v skupnost, polno pristnega navdušenja nad filmom.
IZOLA > Michael Pattison, filmski kritik in kurator sekcije Prijatelji, je v program uvrstil film Kalifornijski sen režiserja Mika Otta iz Kalifornije, ki so ga prikazali včeraj. Morda bo Mike Ott kdaj obiskal Izolo, a letos ni mogel. “Režiserje je težko pripeljati, če ne živijo v Evropi, obenem pa je Kino Otok še zmeraj dokaj neznan festival. Izola sedaj odkriva Ottova dela, on pa bo nekega dne odkril Slovenijo. Po elektronski pošti mi je sporočil, da si jo je ogledal na spletu, in me vprašal, ali je res tako čudovita. Še lepša, sem mu odgovoril,” pravi Pattison, ki vsako leto obišče veliko festivalov, Kino Otok pa je eden redkih, na katere se vrača: “Ta festival imam rad, saj ni tekmovalnega programa in ni komercialno usmerjen. Potrebujemo takšne festivale.”
Fantje, iztrgani iz sveta
Na vprašanje, kako se počuti v Izoli, režiser in scenarist Marco Piccareda vzklikne: “Amore!”, nasmeh pa se mu razleze čez ves obraz: “Resnično, zame sta Izola in ta festival ljubezen na prvi pogled. Komaj sva prišla, pa sva povsem prevzeta. Takega sprejema, pozornosti, ki ju namenjajo najinemu filmu in poglobljenih odzivov nanj, še nisva doživela.”
Marco Piccareda,
režiser
“Resnično, zame sta Izola in ta festival ljubezen na prvi pogled.”
Film Mestni vrtovi, ki prikazuje življenje v centru za pomoč mladoletnim migrantom, je posnel s soscenaristko Gaio Formenti. Za propadajočo stavbo, stisnjeno med gore in tovarne v notranjosti Sicilije, in njene nove prebivalce sta izvedela iz časopisa: “Najin film se je rodil iz novice, ki sva jo prebrala pred približno tremi leti. Takrat so na Siciliji začeli odpirati sprejemne centre za mladoletne migrante. Večinoma so to bili otroci, ki so iz Afrike in drugih delov sveta v Italijo prišli brez spremstva odraslih. Zato sva se odpravila tja in se, potem ko sva jih nekaj spoznala, odločila, da posnameva dokumentarec, v katerem bova spremljala njihovo tamkajšnje življenje,” pripoveduje Piccareda.
Film prinaša zgodbe šestih mladoletnih migrantov, ki dneve večinoma preživljajo za štirimi stenami centra. Ker niso polnoletni, ne morejo nikamor brez spremstva. V šolo ne hodijo. “Večina teh centrov je izven mest. Ti fantje so iztrgani iz sveta. Obiskujejo jih prostovoljci in predstavniki bližnje župnije, a v mesto ne gredo skoraj nikoli,” pojasnjuje scenaristka. “Kar zadeva hrano in medicinsko oskrbo, so preskrbljeni, nimajo pa česa početi, dolgčas jim je, kar je zanje najbolj moreče. Tem fantom je prepuščeno, da si sami organizirajo svoj čas in življenje, pri tem pa sanjajo o svoji prihodnosti in ne izgubijo poguma. Njihovo zgodbo sva poskušala povedati lahkotno, z veliko vedrine,” doda režiser. Fantje filma sicer še niso videli, so pa zelo veseli, da je na festivalu, pove Gaia: “V centru na Siciliji zdaj živijo le še trije od tistih, ki sva jih spoznala, drugi so razpršeni po Italiji. A stike ohranjamo prek facebooka in drugih omrežij. Zelo se veselijo projekcije na Siciliji.”
Enaki kljub razlikam
Zvezde Gaomeiga so že tretji film, s katerim se na festivalu Kino Otok predstavlja režiser Marko Grba Singh. Posnel ga je na Kitajskem, kamor je za tri tedne odpotoval prek študentske izmenjave. V kratkem, kot pravi sam žanrsko hibridnem filmu, je pomešal dokumentarnost in fikcijo: “Gre za kolaž mitov in legend, ki še živijo med pripadniki ene od številnih manjšin v provinci Junan na jugozahodu Kitajske. Blizu mesta, kjer smo bili nameščeni, je observatorij in potem sem snemal to stavbo in teleskop v kombinaciji z miti. To so kolaži več zgodb, v katerih nastopajo njihovi junaki; nekatere sem postavil v leto 2017, zanimalo me je, kakšni bi bili, če bi živeli danes. Ta film se mi zdi nekakšna igra preteklosti, sedanjosti in prihodnosti,” pojasnjuje 30-letni režiser iz Beograda ter umetniški direktor mednarodnega festivala dokumentarnega filma Beldocs.
In med vrvežem prvega festivalskega dne, ki nosi s seboj pričakovanje in čisto, pristno veselje, pristavi še, kaj ga je pri snemanju najbolj presenetilo: “Kitajska je od nas oddaljena 15.000 kilometrov, a njihovi miti in legende o srednjeveškem junaku, ki je nepremagljiv, so zelo sorodni evropskim iz tistega časa. To kaže, kako smo si, ne glede na številne razlike, enaki, kar mi je super.”
Takšno vzdušje občuti tudi na Kinu Otok: “Tu nihče nikogar ne gleda zviška, zdi se mi, da skupaj zmoremo vse in obenem nam ta hip ni treba narediti nič,” reče med smehom.
Izola, moj drugi dom
Helmut Groschup, ustvarjalec Mednarodnega filmskega festivala v Innsbrucku in kurator sekcije Prijatelji, je pred gledalce pripeljal ORG, kultni film, ki ga je leta 1979 posnel Fernando Birri, pesnik, slikar, profesor in ena osrednjih figur latinskoameriškega filma, v njem pa glavno vlogo dodelil Terenceu Hillu.
Groschup Izolo obiskuje od leta 2003: je eden od snovalcev njenega filmskega festivala, obenem pa si kot nekakšen turist tu polni baterije večkrat vsako leto: “Izola je postala moj drugi dom. Oče je bil rojen v Kanalu ob Soči, dedek je bil tamkajšnji sodnik, zato so mi ti kraji res blizu.”
