Povsem predan besedi in igralski izraznosti

Ne gre samo za uresničitev osebnih želja ali pa mladostnih sanj, temveč za življenjski projekt, ki ga je treba potrjevati, graditi vsak dan s trdim delom. V pogovoru leta 2014, ko s(m)o mu tri primorska gledališča, novogoriško, koprsko in naše tržaško dodelila prestižno nagrado tantadruj, je odločno zatrdil, da je ključ do uspeha v igralski karieri garanje: izhodišče je lahko talent, dobrodošla je seveda tudi sreča, vendar, če ne gradiš, če ne delaš, če ne skušaš iz sebe iztisniti vsega, kar zmoreš, občinstva s svojim igranjem ne prepričaš, ne omrežiš.

In Anton Petje je na odru znal čarati in očarati: gledalci so vsakič pričakovali, da jih popelje v zgodbo, ki jo je razvijal s soigralci ali pa sam. S svojo prezenco je zapolnil oder ne glede na to, koliko jih je bilo na njem, če je nastopal v tragični ali komični vlogi, če se je moral potopiti v klasično ali sodobno delo.

Anton Petje se je rodil 3. oktobra 1932 v Gabrovki pri Litiji, umrl pa 17. novembra 2023 v Gabrovici pri Komnu. Po študiju na ljubljanski akademiji (AGRFT) je svojo igralsko pot začel v Celju leta 1959, nadaljeval jo je v Mariboru, nakar se je leta 1970 začelo plodno delovanje v Slovenskem stalnem gledališču. V njem je Petje, ki je postal eden najbolj prepoznavnih obrazov tržaškega teatra, v 36-letnem obdobju ustvaril nešteto nepozabnih vlog. Izoblikoval je povsem svojstveni slog, ki so ga poimenovali petjetovska izraznost.

Že na začetku svoje igralske poti, v okviru ansambla SNG Maribor, je opozoril nase, saj je za tri vloge prejel nagrado Prešernovega sklada. Naslednje prestižno priznanje si je prislužil leta 1974, ko je bil član tržaškega, našega teatra, in sicer Borštnikovo nagrado za vlogo Ščuke v predstavi Za narodov blagor. Leta 2006 so mu stanovski kolegi, igralci dodelili nagrado Marije Vera za življenjsko delo, v utemeljitvi so zapisali, da je Anton Petje mojster detajla, ki se je oplajal ob mojstrstvu italijanskih komičnih igralcev. Istega leta je zadnjič sodeloval s tržaškim teatrom, bil je Glas v predstavi Spopad s pomladjo, ki je nastala po romanu Borisa Pahorja. Kot že rečeno, je leta 2014 prejel še nagrado primorskih gledališč Tantadruj. Takrat s(m)o opomnili, da je veliko nastopal tudi v filmih, v televizijskih in radijskih igrah.

Tudi Petjetova osebna pot je bila povezana z gledališčem: še na akademiji je spoznal Bogdano Bratuž, s katero sta najprej v mariborskem nato pa še v tržaškem gledališču sestavljala igralski tandem. Bogdana Bratuž se je že pred dvema letoma poslovila od nas, danes se klanjamo igralski ustvarjalnosti Antona Petjeta in se poslavljamo od njega. Obema gre naša hvaležna misel.

(iz govora predsednice SSG Brede Pahor na žalni seji)