Poželenje brez ljubosumja
Danski provokator je začel takole. Osamljeni in zelo načitani Seligman (stari znanec von Trierja Stellan Skarsgård) v zakotnem dvorišču sreča okrvavljeno in pretepeno Joe (Charlotte Gainsbourg). Povabi jo k sebi na čaj, kjer začne 50-letna Joe pripovedovati svojo življenjsko zgodbo skesane nimfomanke in slabe osebe, ki je “stroj« za povzročanje gorja.”
Joe svojo seksualnost odkrije pri dveh letih, pri 14 letih pa z nekaj somišljenicami ustanovi nekakšno tajno feminstično skupino, kjer vzklikajo “mea maxima vulva”, vsaka članica pa lahko samo enkrat občuje z enim moškim, ker “ljubezen je samo poželenje z ljubosumjem,” kot slišimo v filmu. Njeno otroštvo je bilo sicer zelo srečno in umirjeno. V njeni pripovedi presenetljivo ni nobenih psihoanalitičnih indicev, čustvenih pretresov, ki bi gledalca lahko pripeljali do motiva njene nimfomanije. Pri 14 letih se Joe odloči, da bo svojemu devištvu naredila konec, njen izbranec pa je mestni fičfirič Jerome (katerega pa bolj od njene naslade zanima moped, ki bi lahko bil celo Tomosov). In tu se začne njen začarani in nepotešljivi krog pohote. V svojem zgodnjem obdobju je tako Joe poleg redne službe vsak večer obdelala najmanj deset moških, njen urnik je bil planiran do zadnje minute. Vsekakor ne gre za še enega od von Trierjevih filmov, pri katerem bi lahko režiserju očitali, da žensko prikazuje kot trpeči, podrejeni subjekt. V Nimfomanki so moški zgolj orodje, s katerim Joe doseže užitek.
Prvi del traja 118 minut, drugi del 123 minut, na Berlinalu, kjer je bila na ogled integralna verzija, pa so gledalci v nepotešljivi sli von Trierjeve Nimfomanke uživali pet ur in pol.
Najbolj presenetljivo prvega dela Nimfomanke je to, da je Larsa von Trierja precej povleklo v komedijantske vode, ki pa so seveda precej mrakobno in cinično obarvane. Vse Joenine seksualne avanture in druge prelomne točke v njenem življenju Seligman analizira s pomočjo znanja, ki si ga je pridobil iz knjig. Njegov nabor primerjav pa je zelo bizaren in sega od priročnikov, kot je na primer vodnik o popolnem ribiču, do knjig o visoki kulturi in Bachu.
V prvem delu mlado Joe upodobi popolna neznanka v svetu filmu Stacy Martin.Omeniti je treba še, da so vse eksplicitne spolne prizore odigrali profesionalni porno igralci, od katerih si je Lars von Trier “sposodil” samo spolne ude in jih v postprodukciji “nalepil” na filmske igralce. Von Trierjeva ekipa si tako zasluži tudi posebno nagrado za posebne vizualne učinke.
Njegova ekipa za “propagando” pa si je že zdavnaj zaslužila status najbolj učinkovite filmske promocije. Po lanskem “izgonu” Trierja s cannskega filmskega festivala, kjer so ga zaradi izjav o nacizmu označili za persono non grato, se je režiser pri Nimfomanki zavil v popoln molk, kar še dodatno podpihuje številne analize in teorije.
BILJANA PAVLOVIĆ
