Pozor, stoletniki prečkajo cesto!
Težko se je pogovarjati s člani Godbenega društva Viktor Parma, ko do slavnostnega koncerta ob 100-letnici godbe manjkata pičli dve uri.
TREBČE > Poletni popoldnevi v Trebčah pri Trstu so mirni. Zlasti ob nedeljah. V tišino zarežejo le redki avtomobili, ki peljejo skozi vas, na poti med Opčinami in Bazovico. Tokrat je drugače. Na vaški trg razpršeno prihajajo člani domače godbe. Med prečkanjem ceste se eden od njih pošali: “Mi imamo prednost, ker imamo sto let.”
Godbeniki so se malo prej zbrali v bližnjem Ljudskem domu in se v spremstvu nekaj narodnih noš odpravili do spomenika padlim. Tam se nastavljajo fotografu. A trenutek, ko so zbrani vsi godbeniki, želijo izkoristiti še nekateri drugi vaščani in spremljevalci godbe. Zato se na vaškem trgu na to junijsko nedeljo oglašajo škljoci.
“Za petdesetletnico smo se slikali na tej strani spomenika,” se spomni nekdo med nekajminutnim poziranjem. Potem se vsi vrnejo na vrt Ljudskega doma, za zadnjo kratko vajo pred koncertom, ki se bliža naglih minut.
Kapelnik Luka Carli nekajkrat opomni vznemirjene godbenike, naj ne igrajo, kot jim “paše”. Veteran Milan Čuk mirno spremlja dogajanje in se med uglaševanjem glasbil umakne z odra. “V godbi sem od svojega 16. leta,” reče. Takrat so bili še živi nekateri ustanovitelji. Čuk si je kot otrok zelo želel nastopati za trebensko godbo, a pot od želje do njene uresničitve ni bila enostavna. “Inštrumentov ni bilo, jaz sem pa imel voljo,” se spominja. Zato se je pri dvanajstih letih začel učiti teorijo, v ansambel pa so ga sprejeli štiri leta kasneje. “Leta 1961 mi je oče kupil ventil pozavno. Meni se je zdelo, da sem dobil 'aeroplan'.”
Odtlej je Čuk zamenjal nekaj glasbil in bil skoraj 20 let tudi predsednik društva. Leta 2004 ga je nasledil Enzo Carli, ki s trebensko godbo prav tako nastopa že pol stoletja.
“Okoli leta 1995 smo dosegli svoj vrhunec, za kar ima veliko zaslug takratni dirigent Leander Pegan,” oceni Carli. Odtlej vsekakor ni bilo izrazitih padcev, ne po številu nastopov v Italiji in Sloveniji ne po njihovi kakovosti. “Lani smo na tekmovanju v Riva del Garda dobili 79,5 točk od 100, ampak že če prideš na osemdeset, je za tako zasedbo, kot je naša, odličen uspeh.”
Godba Viktor Parma šteje okoli 40 članov. Trebencev je za polovico. V sklopu društva deluje tudi glasbena šola s profesorji za pihala, tolkala, trobila in teorijo. Za pomladek se ni treba bati.
“Največja težava je s prisotnostjo na vajah,” potoži Carli. A se takoj popravi: “Po pravici povedano vsi prihajajo kar redno.” To pomeni dva krat na teden. Ob torkih in petkih.
In ko na klopi za občinstvo počasi že sedajo prvi prišleki, so se vsi godbeniki že podpisali na priložnostne brošure. Te so na razpolago občinstvu, tako kot majice in broške. Pred začetkom koncerta mora predsednik Carli odgovoriti še na zadnje vprašanje: je z godbo več težkih ali lepih trenutkov?
“Recimo, da je trud v zabavi,” izstreli Carli. Z nasmejanim obrazom njenega predsednika se koncert ob 100-letnici godbe lahko začne.PETER VERČ
