Pravljice so bile prvotno namenjene odraslim

Kultura
, posodobljeno:

Da odrasli radi poslušajo pravljice in tudi resnične, hudomušne zgodbe iz polpreteklosti, je razkril čarobni večer v Tolminskem muzeju, kjer sta dve uri s pripovedovalko in pevko Ljobo Jenče in mojstrom igranja na orglice Mirom Božičem minili, kot bi mignil. Z dogodkom so potrkali na vrata prazničnega decembra, v katerem bodo nanizali več prireditev. Med drugim bodo s tolminskimi glasbeniki in Glasbeno šolo v sredo praznovali 65-letnico muzejske dejavnosti.

Renata Lapanja, Miro Božič in Ljoba Jenče so v Tolminskem 
muzeju soustvarili čaroben pravljični večer.
Renata Lapanja, Miro Božič in Ljoba Jenče so v Tolminskem muzeju soustvarili čaroben pravljični večer. Neva Blazetič

TOLMIN > Kdor meni, da so pravljice zanimive zgolj otrokom, se moti. Prvotno so bile namenjene odraslim, od 18. stoletja dalje pa predvsem otrokom.

Če jih na umetniški način pripoveduje zbirateljica slovenskega ustnega gradiva in pevka Ljoba Jenče, ki jih začini še z narečjem, odrasli z veseljem prisluhnejo. In če njeno pripovedovanje dopolnjujejo še resnične, hudomušne zgodbe, ki jih je stara mama pripovedovala Miru Božiču iz Idrije, ki je pripoved nadgradil z igranjem na orglice, postane čarobno.

Tolminska je prostor za pravljice

S pravljičnim večerom je že četrti november zapored obiskovalce Tolminskega muzeja razveselila kulturna antropologinja Renata Lapanja s Šentviške planote, ki v okviru Kulturno umetniškega društva Breza pripravlja različne dogodke in delavnice. Kot pravi, so pravljice njena strast: “Raziskujem jih, sama pa jih ne pripovedujem. Tolminska je s svojo čarobnostjo pravi prostor za pravljice,” meni in se zahvaljuje Tolminskemu muzeju, ki pomaga pri pripravi večerov pravljic.

Ljoba Jenče je ponovno blestela kot ena najvidnejših interpretk slovenskega ljudskega izročila. Samozaposlena deluje v kulturi že od leta 1988. Kot pravi, ji srečanja z ljudsko duhovno kulturo pomenijo neizčrpen vir spoznanja in raziskovanja življenja Slovencev in dežele. Stare glasbene in besedne izraze prepoznava kot duhovno prvino, ki se ujema s starožitnim in duhovnim izročilom mnogih kultur, celo s tistimi v Tibetu, kjer je tudi že pela. V svojem Centru izročila ob Cerkniškem jezeru vodi šolo umetnosti pripovedovanja pravljic, raziskuje in razvija metodo poučevanja petja starih ljudskih pesmi, organizira delavnice za razvoj naravnega glasu. Razvija lastno umetniško pot kot poustvarjalka. Pred kratkim je prejela medaljo za zasluge za ohranjanje pesemske in glasbene ljudske dediščine. Veliko nastopa doma in v tujini.

Raziskuje rokodelsko mojstrstvo

“Trenutno raziskujem področje rokodelstva in starih znanj in poskušam mojstrstvo prednikov prenašati na mlade. Fascinantno je izdelovanje drevakov iz jelke, ki so jih ljudje uporabljali za plovbo po jezeru. Raziskujem kovaška znanja, lan od semena do niti, eterična olja ... Delam z upanjem, da nekdanja znanja ne bodo šla v pozabo,” je v Tolminu povedala Ljoba Jenče.

Po poklicu arhitekt Miro Božič se ni predstavil le kot mojster igranja na orglice. Je tudi zanimiv pripovedovalec. “V glavnem igram skupaj z različnimi glasbeniki. Zgodbe bolj redko pripovedujem. V Tolminu sem se četrtič podal v ta izziv. Navdihujejo me resnični dogodki, o katerih mi je pripovedovala stara mama,” pojasnjuje. V idrijskem narečju je tako hudomušno pripovedoval, da so se poslušalcem tresla ramena in rosile oči zaradi zadržanega smeha.

NEVA BLAZETIČ