Pravljico brez sladkorja, prosim

LJUBLJANA> Naša največja in tudi precej osamljena književnica med samimi moškimi v sodobnem slovenskem kanonu, umetnica, silno močna tako v poeziji kakor v pravljici in šansonu, minula leta niza bolj ali manj somračne, z usodnostjo, uničujočo strastjo in krvjo prežete pravljice: Rdeče jabolko, Kataleno, Sago o Hallgerd ... “V vsaki od mojih umetniških pravljic je bilo nekaj otožnega, grenkega, kar se je postopoma razvilo v poseben slog, ki mu zdaj sledim,” je v intervjuju za naš časnik o lastni poetiki razmišljala konec leta 2010; citat, sicer brez navedenega vira, je natisnjen tudi na knjižnem zavihku Sneguročke.

Že pred slednjo je v projektu Knjige za vsakogar izšel njen Berto, v 8000 izvodih in naprodaj po pet evrov. Štorijo, ki jo je z ilustracijami pospremila v Walesu živeča Mateja Jager, je Svetlana Makarovič postavila v širši okvir seljenja Langobardov iz skandinavskih dežel na jug v 6. stoletju. Ker se tamkaj, v severni Deželi votlega kamna, zajčji rod čezmerno vdaja razvratu, ker vsakdo skače na vsakogar, “tudi zajčki na zajčke in zajčice na zajčice”, dokler se jih ne namnoži preveč in morajo zavoljo preživetja kreniti na toplejši, rodovitnejši jug. Najvztrajnejši med njimi je mali zajec Agibert, ki na popotovanju proti prelepi visoki gori, ki mu jo je spoštljivo opisovala prastara zajklja Hilda in v kateri bralec prepoznava Nanos, srečuje ves mogoči živelj tujih prostranstev: vojskujoče se domačine in poševnooke Mongole, netopirje, mišjo družino, negostoljubna jazbečja zakonca Jazbinšek, merjasce, veverice, nekaj vrstic se najde celo za grofa Drakulo, ki je tako pesnici kakor zajčjemu rodu ljub, ker je kri sesal zgolj ljudem, nikoli živalim. Tudi sicer pesnica in zajec večkrat mimogrede ošvrkneta čudaško nrav človeških dvonožcev, ki se pričkajo, koljejo in trebijo šibkejše od sebe.

Docela drugačna od duhovitega, precej svetlega in na koncu s srečnim ljubezenskim prizorom začinjenega Berta je Balada o Sneguročki. Knjigo je z učinkovito ornamentiko, v kateri se zlovešče prepletajo rdeča, črna in bela, opremila ilustratorka Anamarija Babić, pesničina sodelavka že pri Sagi o Hallgerd, takisto zasnovani na motiviki starejšega vira. Pravljičarka se je med ustvarjanjem Sneguročke oprla na rusko ljudsko pripovedko, ki sta jo brata Grimm ponižala v “saharinsko, sladko pravljico”. Tako skozi prozo kakor skozi verz sledi samosvoji prelepi deklici, ki jo že pred rojstvom dokončno zaznamuje krvavo nasilje, plod zla, kakršnega premore samo človek.

Presunljiva, mojstrsko napisana zgodba o bolečini in ljubezni se izteče v eno samo lepoto, a praznih rok bo ostal, kdor se nadeja pomirjujočega idiličnega konca. Sklepna uspavanka bralca samo še predrami. Oziroma - bi ga morala.

ANDRAŽ GOMBAČ