Praznik glasbe v Smokvici: slavje muzike z upesnjeno Istro
Na karto dogodkov, ki so zaznamovali praznik glasbe, se je letos vpisala tudi Smokvica. Potka je vodila v zgornji del vasi, do travnika, kjer se je glasbena dogodivščina obarvala s svežo, zeleno barvo trave in dreves ter ustvarila domače, bosonogo vzdušje, naklonjeno muzikofilski izkušnji mladih, a izkušenih glasbenikov, ki jih združujeta ljudska beseda in glasba.
SMOKVICA > Muzikofilski dan v Smokvici je nastal pod taktirko portoroškega Združenja Muzofil, pravzaprav Maje Bjelica in Katerine Kljun, po novem Smokavke, ki se je podala na pot uresničitve želje, da bi travnik in bližnja domačija postala prepoznavna po glasbenih in še kakšnih dogodkih.
S prijaznim vabilom, ki je obiskovalca popeljal proč od mestnega hrupa in sopare, se je večer najprej napolnil z izvedbami skladb, ki sta jima glas posodili obe gostiteljici, združeni v skupino MuzeFüze, nakar je dvojina postala množina.
Na oder je namreč stopila skupina TradInEtno Orkestar, razigrana druščina instrumentalistov in vokalistov iz Pazina in Zagreba, s Krka in z Reke ter iz Portoroža, v kateri se v ospredju bohotijo ženski glasovi, polni ekspresivne, niti najmanj sramežljive moči, medtem ko se naslanjajo na tempo in ritem moškega instrumentalnega ozadja.
Maja Bjelica pojasnjuje, da jo je v vrtinec ljudske glasbe potegnilo pred približno 15 leti, ko je obiskala Turčijo, ob vrnitvi domov pa nadaljevala svoje vokalno raziskovanje. Najprej v skupini Istranbul, ki je radovedno hlastala tako po istrski kot tuji glasbeni ljudski dediščini. Ne, glasbenika Marino Kranjac in Dario Marušič, ki sta temeljito prerodila istrsko ljudsko glasbo, na konkreten zvok skladb, ki jih izvajata s Katerino Kljun, nista imela vpliva. Zato pa, na primer, Goran Farkaš, vsestranski glasbenik iz Pazina, prav tako udeleženec smokavskega praznika glasbe.
“Istrska ljudska glasba nama obema s Katerino pomeni pristnost, saj se v njej čuti človek. Istra nam je zanimiva, ker smo v njej doma. Odraščali sva v urbanem okolju, z istrskim podeželjem nisva bili toliko v stiku, sedaj ko odkrivava staro dediščino, pa se navdušujeva. Isto načelo naju vodi tudi v drugih pesmih, ki ne izvirajo iz Istre, a jih vseeno radi izvajava, saj so zelo doživete. Človek je vse te pesmi prenašal iz roda v rod, iz ust v usta. Ljudska glasba je za naju izraz preprostega človeka, ki živi iz dneva v dan najbolje kot zna in zmore. Nekje mora vse, kar se mu nabere, butniti na plan, in najbolj katarzično se to zgodi skozi glasbo,” še pove glasbenica, preden pred občinstvo stopi še kot članica TradInEtno Orkestra.
