Ženske v temi: Predstava, v kateri se izrisuje psihologija nekega kraja in časa

Roman Ženske v temi v osrednje dogajanje postavlja hčer, ki obišče mamo v Podjunski vasi, da bi jo obvestila o nujni selitvi iz družinske hiše. To je inicirajoči dogodek, skozi katerega vstopimo v kalejdoskop spominov dveh žensk. V prvem delu se podrobneje srečamo s hčerko Miro, ki se je v študentskih letih preselila na Dunaj in tam ostala, v drugem pa z njeno mamo Ani. Ves čas je prisotna kompleksna dinamika njunega oddaljevanja in približevanja zaradi jezikovne, narodne in razredne razlike med njima. Med obujanjem preteklosti in brskanjem po spominu, skozi intimne dogodke življenjskih usod dveh žensk, avstrijskokoroška avtorica naslavlja patriarhalne vzvode družbe, vse od krščanske ideologije, gostilniškega okolja, pa do vojne kot skrajne oblike nasilja oziroma patriarhata.

Kot roman, je tudi priredba dvodelna

Dramatizacija drugega romana Maje Haderlap v povsem novi formi poskuša uloviti značaja dveh žensk tako, da snov lahko aktivno zaživi. Kakor roman, je tudi priredba dvodelna: v prvem delu je v središču Mira, večno razpeta med slovenskim in nemškim jezikom ter življenjem med dvema krajema, identitetama in moškima, v drugem delu pa Ani, ženska, ki je kljub težkim okoliščinam pognala močne korenine in želi v strahu pred minljivostjo zapustiti potomcem samosvoj pečat - spomin.

Gre za ganljiv preplet zgodb dveh žensk, ki jih piše življenje.

Foto: Peter Uhan

“Struktura romana je kompleksna in intimna, zato je bila njegova dramatizacija velik zalogaj. Ni namreč pisan tako, da bi ga bilo mogoče z lahkoto prestaviti na oder, ker prehajamo med različnimi časi in liki. Velik izziv je bil ujeti to sedanjost ter pospravljanje in odpiranje spominov,” priznava avtorica dramatizacije in dramaturginja Nina Kuclar Stiković.

Uprizoritev se skozi spominske pokrajine in notranja svetova Mire in Ani ukvarja z vprašanji identitete, doma in pripadnosti. “Prav vprašanje pripadnosti je v predstavi osnovno vsebinsko vprašanje. Ves čas je tako prisotna dvojnost dveh prostorov, dveh svetov, dveh identitet. Postavlja se tudi vprašanje, kdaj se odpira en in kdaj drug prostor, kdaj logičnost rušimo, kdaj se spomin izgubi v realističnem prostoru in obratno,” izpostavlja režiserka predstave Brina Klampfer Merčnik.

Plastenje srečanj, odnosov in odrskega spomina

Pred nami se tako izrisuje kompleksna psihologija nekega kraja in časa. Igralci prevzemajo različne vloge, s plastenjem srečanj, odnosov in odrskega spomina pa se pred našimi očmi identiteta razpira kot izmuzljiva in nikoli zares zaokrožena celota. Kot poudarja umetniška vodja novogoriškega gledališča Neda Rusjan Bric, se je za tekst odločila z razlogom. “Mi smo gledališče na meji, ki se ukvarja z našo manjšino na italijanski strani. Zdelo se mi je, da bi bilo dobro in zanimivo, če bi naša publika imela vpogled tudi v to, kaj se dogaja na avstrijskem Koroškem,” pravi.

Gre za ganljiv preplet zgodb dveh žensk, ki jih piše življenje.

Foto: Peter Uhan

V predstavi igrajo Marjuta Slamič, Medea Novak, Ana Facchini, Žiga Udir in Blaž Valič. Pri nastajanju predstave so sodelovali še prevajalec Štefan Vevar, scenograf Branko Hojnik, kostumograf Andrej Vrhovnik in skladatelj Branko Rožman. In kakšen izziv je bil za igralce dramatizacija romana Maje Haderlap? “Vedno, ko pripoveduješ roman, moraš ostati zvest njegovi temi. Zraven pa je še druga dimenzija, in sicer, da v svoje bivanje na odru preneseš kanček literature. Seveda pa moramo gledalcu pustiti, da dela njegova lastna imaginacija in da ga ne poskušamo opredeliti s tem, kar igralci počnemo. To je bil največji izziv te vloge. Kot tudi, da imam v njej 75 let,” hudomušno pristavi igralka Marjuta Slamič. • kž