Predstava zaživi z bombo na prsih
Na velikem odru Slovenskega stalnega gledališča v Trstu so v petek premierno uprizorili dokumentarno dramo domačega avtorja Duška Jelinčiča Kobarid '38 - kronika nekega atentata. Delo je režiral Jernej Kobal, predstavnik najmlajše generacije režiserjev.
TRST> Tudi vloge so razen Maje Blagovič v predstavi zasedli mladi igralci. Ob znanih obrazih tržaškega ansambla Luki Cimpriču v vlogi Justa Godniča, Romeu Grebenšku v vlogi Danila Zelena ter Primožu Forteju v vlogi Franca Kavsa še Žiga Udir, ki je odigral Boruta, Matija Rupel je igral Ferda Kravanjo, Elena Husu pa Brigito.
Prva polovica uro in dvajset minut trajajoče predstave je predvsem dokumentarna. Fantje, ki so jo mahnili v hribe, v pogovoru gledalcu razkrivajo, kdo so, kaj hočejo in kaj načrtujejo. Ne gre torej za postavljanje značajev, ki bi se skozi dramo razvili do dramskega vrha, pač pa nam odkrivajo zgodovinska dejstva iz poletja 1938, ko na Primorskem v prvi protifašistični organizaciji na svetu TIGR pripravljajo akcijo na Benita Mussolinija, ki naj bi v septembru obiskal Kobarid.
Premiere v Trstu sta se udeležila tudi potomca nekdanjih tigrovcev. Ob avtorju Dušku Jelinčiču, sinu Zorka Jelinčiča, tudi Ivo Godnič, sin Justa Godniča. Vse osebe v drami so razen Boruta namreč resnične.
Karakter je v tem delu učinkovito nakazal predvsem Romeo Grabenšek, ki zasnuje Danila Zelena kot pragmatičnega in nezaupljivega človeka, ki svojih čustev ne razkriva svetu. Radoživa oseba je zagotovo tudi Just Godnič, ki ga je upodobil Luka Cimprič, sicer pa je prvi del predstave režijsko linearen, da gledalec grozovitost Mussolinijeve diktature doživi bolj kot skozi dejanje na odru skozi zgodovinske posnetke njegovih govorov na videu Antonia Giacomina.
Ko pa se začnejo v dogajanje vpletati osebne zgodbe, ko besedilo postaja bolj literarno, začne tudi odrsko dogajanje pridobivati na dramatičnosti in režija postaja bolj živa.
Ko Francu Kavsu tovariši privezujejo ob prsi bombo, s katero naj bi pognal v zrak sebe in Mussolinija, se gledalca polasti tesnobnost in predstava se ga za hip živo dotakne. Morda Primožu Forteju v celoti ni uspelo izraziti vseh notranjih napetosti, ki se zgodijo v človeku, ko se odloča, da svoje življenje žrtvuje za veliko stvar, ko se torej odloča med življenjem in smrtjo, je v tem delu predstava po sugestivnosti najmočnejša. Prizor z bombo, skupaj s poetičnim prizorom z njegovim dekletom Brigito, ki si ga v samoti noči prikliče v življenje - dekle je namreč umrlo za jetiko, on pa jo je v bolezni strahopetno zapustil -, predstavlja dramski vrh predstave. Brigiti je mlada igralka Elena Husu uspela vliti nekaj iskrene ženske topline in srčnosti, pa čeprav Francu izdajstva njeno žensko srce ni nikoli dokončno odpustilo.
Notranjo pripravo na to zadnjo življenjsko akcijo odrsko preobrne Frančeva mačeha, ki se naslednje jutro spravi nad pastorka, ko se ta odpravlja v Kobarid “gledat” prihod Benita. Zaskrbljeno, razburjeno in nekoliko histerično gospo je prepričljivo odigrala Maja Blagovič. Zatem vidimo Franca le še stati z iztegnjeno roko v pozdrav duceju. Tu se dramsko dejanje konča. Atentata ni bilo.
Predstava pa se sklene tako, kot se je začela. Z naštevanjem možnih razlogov, zakaj se je Franc v zadnjem trenutku premislil, suho dokumentarno, kar je velika škoda.
Zelo minimalistično sceno, ki je vzbujala temačnost, je funkcionalno postavil Darjan Mihajlović Cerar, glasbo pa je predstavi prispeval Miha Petric. MAJDA SUŠA