Preglasen, da bi ga uspeli utišati
Društvo slovenskih režiserjev bo 8. septembra že sedmič zapovrstjo podelilo nagrade, poimenovane po slovitemu slovenskemu režiserju Francetu Štiglicu. Letos bo Štigličevo nagrado za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije prejme Mako Sajko, dobitnike nagrad Štigličev pogled pa bodo razkrili na podelitvi.
LJUBLJANA > V utemeljitvi so bogati opus Maka Sajka opisali kot “resnično izjemen v tej za dokumentarce nerodovitni grudi” ter kot “niz klasik, ogrlico filmskih biserov na nehvaležnem vratu slovenske kinematografije”. “In kljub temu, da so združeni posamezniki političnega sistema Sajkovo ustvarjanje nasilno ovirali in nazadnje prekmalu prekinili, je ustvaril zavidljiv opus (žal le) kratkometražnih filmov,” so dodali.
Sajkove klasike so “tiste žlahtne vrste, ki ne pričajo zgolj o nekem času - o času, v katerem so nastale, temveč slogovno, pripovedno in vsebinsko (filmska govorica je vedno neločljiv del filmske zgodbe) živahno komunicirajo s sodobnim gledalcem. Vsi Sajkovi kratki, a neverjetno potentni dokumentarci ne razkrivajo le tematik, ki so pestile določen prostor in čas, temveč, tako povsem jasno vidimo danes, tudi današnjemu gledalcu postavljajo vprašanja, na katera si ne odgovori vedno najlažje,” piše v utemeljitvi.
Sajkov stalno buden (in neredko igrivo duhovit) družbeni angažma po oceni podeljevalcev nagrade prevzema “nežna, a silovita misel na človeka - pa naj je človek tema in snov njegovih filmov ali tisti, ki mora filme videti, začutiti, razmisliti”.
Med njegovimi filmi so v utemeljitvi izpostavljeni Kaj za vas?, ki je nastal leta 1962, ko so hoteli ukiniti ljubljansko mestno tržnico (oziroma jo preseliti na obrobje). Naveden je tudi film Strupi iz leta 1964, "dokumentarni eksperiment, ki brez komentarja, zgolj z močjo slike, montaže in glasbe boleče prikaže strupeno uničevanje okolja". Tedanja oblast pa se je neusmiljeno odzvala zlasti na film Samomorilci, pozor! iz leta 1967, ki je premiero doživel na festivalu v Beogradu, kjer so ga videli svetovni novinarji in poročali o visoki stopnji samomorov med mladimi v socialistični republiki (film sicer govori o visoki stopnji samomorov v Sloveniji, a tujci so tematiko nevedno razširili na vso Jugoslavijo). Uradna politika filma sicer ni prepovedala, je pa poskrbela, da ni bilo več javnih projekcij.
Tu sta še filma Promiskuiteta (1974) Slavica exception (1971) - eden izjemno redkih feminističnih filmskih klicev zgodovine slovenskega filma: film o striptizeti, ki poklic humanizira, saj ga prikaže z vidika Slavice, ki to delo opravlja.
Sajko se je rodil leta 1927 v Tržiču. Leta 1959 je v Beogradu diplomiral iz režije, izpopolnjeval se je v Parizu in Münchnu ter začel kot asistent režije pri Františku Čapu, Francetu Štiglicu, Janetu Kavčiču in Francetu Kosmaču. Leta 1969 je za režijo dokumentarnih filmov, posebej za film Samomorilci, pozor!, prejel nagrado Prešernovega sklada in leta 2009 Badjurovo nagrado za življenjsko delo.
Kot še piše v utemeljitvi Štigličeve nagrade, je Sajka in njegovo filmsko ustvarjanje hotel sistem večkrat, nenehno in na različne načine utišati. “A njegovi filmi so preglasni: kot strela so gledalca udarili ob svojem nastanku in gromko odzvanjajo še danes.”