Pregled, ki je pogled
Lahko bi bila pregledna, pa ni: Janez Matelič se je odločil, da bo postavitvi, na kateri predstavi posamezna poglavja iz svojega slikarstva, dal naslov Pogledna razstava. In pogled, ki sega od začetka devetdesetih pa vse do danes, pokaže, da Mateličevo slikarstvo (še vedno) raste iz njegove grafike, da je barvito in tako kot naslov razstave - velikokrat hudomušno.
KOPER > Sprehod po slikarstvu Janeza Mateliča v galeriji Pokrajinskega muzeja ima sedem postaj. Začne se v začetku 90. let v Parizu - tam je Mateličev kolorit temačnejši, zamolkel in nekoliko zastrt, njegova poteza pa še močneje zaznamovana s črto. Mateličevo slikarstvo namreč vznika iz njegove grafike, in to je čutiti predvsem pri oblikovanju figure.
V “pariškem obdobju “ slikar pripoveduje intimno zgodbo, v njej ima pomembno mesto človeška figura. Mesta tu, v nasprotju s kasnejšimi deli, gledalec ne vidi, ga pa sluti in lahko začuti. Slikar ga v pogled prikliče z vzdušjem melanholije, v kateri je slutiti drobce dekadence Pariza s preloma stoletja.
Ob značilni, stilizirani risbi, v kateri je moč prepoznati tudi avtorjevo zavezanost grafiki, pa je v slikarstvu Janeza Mateliča še nekaj drugih stalnic. Ena je kolorit, druga pa motivi, oboje pa izhaja iz njegovega grafičnega sveta.
Slike kot dnevniki
Slike, ki so v določenem obdobju zanj neke vrste dnevniki, saj beleži, kar se mu dogaja, poseli s prizori, ki jih vidi na morju z jadrnice, upodablja najznamenitejše vedute mesta, v katerem je doma, vedno znova ga prevzamejo konstrukcije žerjavov, pa svetilniki, zepelini ter drugimi zrakoplovi. Ti prav tako “letajo” že po njegovih grafičnih listih.
Matelič ustvarja eruptivno, kustos razstave Dejan Mehmedovič pravi, da je hiperproduktiven, a da kljub neustavljivi kreativnosti ostaja v pristopu tehnično inovativen in neobremenjen pri prestopanju strokovnih zvrsti grafike, slikarstva in kiparstva. In čeprav izhaja iz klasičnih likovnih načinov, rad odhaja na izlete v manj tradicionalne oblike umetniškega izraza. Značilne so njegove “sestavljenke”, pri katerih se nasloni na modernizem in postmodernizem. Za izhodišče vzame svoja starejša dela (risbe, grafike ali fotografije), ki jih sestavi v nekakšen kolaž. Na razstavi lahko vidimo ciklus Reciklirana umetnost (2013, 2014), kjer je temeljni princip lahko repeticija, ponovna uporaba. Po Mehmedovičevi oceni v tem lahko prepoznamo neke vrste retrogardizem, “ki v prepletu 'časovnoprostorsko' odpira vzporedne vsebinske ravni podobe.”
Kustos dodaja, da sta neustavljivi in nedvomno v nenehnem razvoju tudi motivična sfera in tematika Mateličeve ustvarjalne izraznosti: “Ta se iz intimne, fabulativne, konceptualne, včasih celo uporniške, humorno groteskne, socialnodružbeno kritične, predvsem v zadnjih obdobjih jasno opredeljuje v mediteransko življenjskost in ležernost.” Oboje v žarečih barvah in sproščeni potezi žari še zlasti iz ciklusov Ladijski dnevnik (2008) ter 40x30=velika slika. To “veliko” sliko Matelič sestavi iz 18 slik malih formatov, celota pa deluje kot simpatična osebna izkaznica avtorjevega likovnega (mikro)kozmosa. Avtorjeva oblikovalska plat se pokaže v ciklu Pozdravi iz Kopra (2009-2010): slike pretvori v velikanske razglednice, iz teh del pa najbolj očitno vejeta tudi avtorjeva hudomušnosti in humornost, ki pa nista povsem brez osti.
Med grafiko in slikarstvom
Logična posledica tega, da ustvarja v soprostoru med grafiko in slikarstvom, se zrcali tudi v tehnikah, ki jih uporabi. Matelič svoja slikarska dela največkrat izgotovi v mešani tehniki, na razstavi, ki jo je pripravilo Društvo likovnih umetnikov Insula in bo na ogled do nedelje, je “čist” le en ciklus - Akvarelni izliv (2003).
Pri Janezu Mateliču grafika in slikarstvo torej ostajata nerazdružljiva, središčna točka njegovega navdiha pa je Mediteran. Ta je po eni strani njegov, da bolj ne bi mogel biti, po drugi pa zanj ostaja prostor neodkritih skrivnosti, še vedno neraziskano “ozemlje”.
MAKSIMILJANA IPAVEC
