Pregledna razstava del Zvesta Apollonia na petih prizoriščih
Bil je slikar, grafik, kipar, ilustrator, ukvarjal tudi s tapiserijo, grafičnim oblikovanjem, ustvarjal steklene objekte, scenografije ... Delal je s strastjo, njegov opus je izjemno bogat. Spomin na 80. obletnico rojstva Zvesta Apollonia (1935-2009), vplivno in močno osebnost primorskega likovnega sveta, so sinoči obeležili z odprtjem razstav na petih prizoriščih, v Monfortu pa so se mu poklonili še s posebnim spominskim večerom.
KOPER, IZOLA, PORTOROŽ, GROŽNJAN >Svojo pot je sicer začel kot slikar, a vse tisto, kar se je najprej odrazilo na njegovih platnih - sproščena, lahkotna linija in razkošen, mediteranski kolorit, je Zvest Apollonio preselil tudi v grafiko ter vse druge umetniške zvrsti.
Njegovo slikarstvo je bilo v začetku zaznamovano z vplivom profesorja in takrat tudi vzornika Gabriela Stupice, pri katerem je študiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. Potem pa se, po besedah kustosa Dejana Mehmedoviča, Apollonijeva slikarska poteza začne mehčati. V 70. letih se za kratek čas na njegova platna odtisnejo vplivi pop-arta, kasneje pa se lahkotnost linije zlije z vehemenco poteze ter razkošnim, polnokrvnim, svetlobe in žarenja polnim mediteranskim koloritom. Sprehod po Apollonijevem slikarstvu - od akta, ki ga je naredil leta 1957, do najbolj značilnih del - je na ogled v koprski palači Gravisi-Buttorai.
Med figuralnim in abstraktnim
Le lučaj stran, v grafičnem ateljeju Sqart, ga srečamo kot grafika. Na ogled so dela, ki jih je naredil v ateljeju Janeza Mateliča v sklopu Grafične sekcije Sqart-Insula, katere član je bil. Apollonio se je začel grafiki posvečati sredi 60. let, v galeriji Insula pa je razstavljen eden njegovih prvih grafičnih ciklov - jedkanice, ki jih je naredil v letih od 1965 do 1967. “Težko pa tudi nesmotrno je ločevati med Apollonijem - slikarjem in Apollonijem - grafikom. V vseh umetniških zvrsteh, ki se jim je posvečal, je bil tako vsebinsko kot tudi izvedbeno dosleden. V vseh obdobjih, z izjemo sredine 70. let, ko se je navduševal nad pop-artom, je njegovo ustvarjanje opredeljevala Istra. Tudi erotične cikle izvaja kot krajine, njegove figure delujejo kot pokrajine. In potem je tu še forma - lahkotna, neobremenjena poteza, ki jo je podedoval od Rika Debenjaka, Zorana Mušiča in Jožeta Pohlena, avtorjev, ki so bili prav tako navezani na prostor, iz katerega so izhajali, in v širšem smislu na Mediteran. Pri tem je pomembno, da se je Apollonio odmaknil od figuralike, stopil k abstrakciji, a dosledno hodil po robu med enim in drugim - te meje ni nikoli prestopil,” meni kustos. Niz spominskih razstav, ki bodo v različnih galerijah na ogled do 15. junija, je zasnoval kot zgodovinski pregled Apollonijevih del in v želji, da bi tako ponudili kar se da celovit pogled na to kompleksno umetniško osebnost.
Podoba umetnika
Postavitev v Monfortu prinaša pogled na Apollonijeve krajine, dela, ki so nastala v zadnjem obdobju, med njimi tudi tri skulpture. Zanimivost portoroške postavitve pa sta tudi dve tapiseriji. V galeriji Gasspar v Grožnjanu so na ogled avtorjeva novejša dela ter dve skulpturi.
Zvest Apollonio se je rodil 15. maja 1935 v Bertokih. Leta 1964 je zaključil specialistični študij slikarstva na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani. Deset let pozneje je postal profesor na Akademiji za likovno umetnost, kjer je uvedel študij sitotiska. Za svoja dela je prejel vrsto nagrad na mednarodnih razstavah. Leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1983 odkupno nagrado na Mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani in leta 1984 Jakopičevo nagrado za slikarstvo.
Niz spominskih razstav, ki je nastal na pobudo Apollonijevih otrok, hčerke Lare in sina Davorja ter umetnikovih prijateljev, pa po Mehmedovičevi oceni pokaže še en izjemno pomemben vidik Apollonijevega ustvarjanja - njegov vpliv na vrsto mlajših primorskih likovnih ustvarjalcev; od Janeza Mateliča, Mire Ličen Krmpotič in mnogih drugih. To, da je “govoril več likovnih jezikov”, bil izjemno produktiven, mu je prineslo prepoznavnost. Po Mehmedovičevi oceni je zaradi vsega naštetega Zvest Apollonio tudi za širšo javnost predstavljal “podobo umetnika”: “Populariziral je likovno dejavnost: če si rekel Apollonio, je to pomenilo slikarja, slikarstvo. In to je za neko dejavnost, ki je bila vedno nekoliko zapostavljena, izjemno pomembno.”
Po Mehmedovičevi oceni je morda prav Apollonijeva priljubljenost pripomogla k temu, da ga je likovna kritika nekoliko prezrla. Nenazadnje, tudi samostojnih razstav v obalnih mestih ni imel prav veliko. V zadnjem desetletju svojega ustvarjanja pa je po kustosovi oceni dosegel še nekaj pomembnega: virtuozno se je poigraval, skoraj docela zabrisal meje med sliko in grafiko, abstraktnim in figuralnim, barvo in potezo ... In pripovedoval zgodbo: igrivo, polno svetlobe in moči.
MAKSIMILJANA IPAVEC
