“Prejšnjikrat sem bil v gorah, tokrat grem v jamo”

LIPICA > Pisatelj Jáchym Topol (1962)bo drevi na sklepnem večeru jubilejne, 30. Vilenice v jami enakega imena prejel nagrado v višini 10.000 evrov.

V prevodu Nives Vidrih imamo Slovenci tako njegov romaneskni prvenec Sestra, divjo in pogumno knjigo o tranzicijskih časih Češkoslovaške, ki velja za najboljši češki roman devetdesetih let, kakor tudi mlajši deli Hladna dežela in Angel.

> Drži, da ste Primorsko obiskali že pred tremi leti? Baje ste bili v Tolminu ...

“Drži. Prvič sem bil v Sloveniji kot novinar, pisal sem dolg dolg članek o vojakih, ki so tukaj padli med prvo svetovno vojno. Več člankov. Zame je bilo to zelo osebno - trije moški iz mojega plemena, trije Topoli, so tukaj padli kot avstrijski vojaki. Na podeželju v osrednji Češki je na razdalji pet kilometrov več vasic, v katerih lahko vidiš manjše spomenike. Na njih je tudi priimek Topol, priimek treh, ki so jih ubili v vaših gorah. V času komunistične Češkoslovaške nihče ni skrbel za skupinske grobnice, kar je bilo škandalozno. Italijani so skrbeli za svoje, Nemci so skrbeli, Poljaki so skrbeli, tudi vaša vlada je skrbela. Češkoslovaška pa ne! Po političnih spremembah je naša država skušala izboljšati stanje, in tako so me poslali k vam, da bi napisal članek. V slovenskih gorah se je v groznih bitkah borilo kar 10.000 Čehov. In danes si mnogi Čehi želijo obiskati kraje, kjer so končali njihovi predniki. To je navsezadnje dobro tudi za turizem.”

> Za katero revijo ste poročali?

“Za Respekt. To je najboljši češki politični tednik.”

> Levičarski, desničarski, neopredeljen?

“Hja, ustanovljen je bil v času komunističnega režima, kot opozicijski, protikomunističen, torej bi lahko rekli, da je desničarki, ampak zelo pogojno. Članki o vaših krajih, ki sem jih objavil, so prižgali iskrico. Zadovoljen sem, da se je nekaj premaknilo. Čehi so se začeli zanimati in zdaj veliko bolje skrbijo za svojo preteklost. In veliko jih obiskuje vaše kraje. Hodijo tako na morje, ki ga mi nimamo, kakor v gore, kjer na spominska obeležja polagajo rože in prižigajo svečke. Zdaj, ko sem pri vas drugič, z veseljem ugotavljam, da bom s samo dvema obiskoma spoznal obe slovenski skrajnosti: prejšnjikrat sem bil v gorah, tokrat grem v jamo.”

Ne bom več pisal

> Vas je nagrada presenetila?

“Šokirala me je! Je zelo znana in ugledna. Zanjo sem izvedel pred kakimi petimi leti, iz poljskega tiska, ko jo je prejel moj prijatelj Andrzej Stasiuk. Prebral sem, da je vilenica 'mala Nobelova za srednjeevropske pisce'. Ponosen sem tudi, ker so jo prejeli moji veliki rojaki, na primer Milan Kundera, pa tudi drugi, ki jih visoko cenim: Poljakinja Olga Tokarczuk, Madžar László Krasznahorkai ... Zelo sem se razveselil, ko mi je moja slovenska prevajalka Nives Vidrih pisala, da sem nagrajenec. Upam, da bo prišla na festival. Zelo sem hvaležen, da imam tako dobro prevajalko.”

> Bi rekli, da ste za prevajalca trd oreh?

“Bi, bi. Med pisanjem ne razmišljam o prevajanju, o tem, ali bo moj jezik lahko zaživel tudi v drugem jeziku. Je zelo zaseben, uporabljam veliko slenga in se igram s češčino. Vesel in obenem presenečen sem, da je Sestra prevedena v toliko jezikov.”

> Vaš romaneskni prvenec je še zmeraj vaše najslavnejše delo ...

“Ker je tako zahteven, tako ekstremen. Objavili so ga v ZDA, na Poljskem, Madžarskem, pri vas ... Roman Sestra je star 21 let, zato je zame čudež, da ga ljudje še poznajo. Mogoče zato, ker je tako divji in kaotičen, ker govori o velikih zgodovinskih spremembah v Evropi pred 25 leti.”

> V romanu je bralec priča pravi eksploziji jezika. V kakšnem duševnem stanju ste ga pisali?

“Ah, bil sem nor. Z malce nostalgije pa se danes spominjam, kako sem ga pisal v leseni hišici sredi gozda v Nemčiji. Jasno, nisem imel mobilnega telefona, nisem imel dostopa do elektronske pošte, telefonska govorilnica je bila tri kilometre stran, klic v Prago pa je bil zelo drag. Skratka, moje duševno stanje je bilo primerno za pisatelja - bil sem sam. Bilo je krasno. Zdaj pa imam enako težavo kakor vsi drugi: težko se skoncentriram. Ko pišeš knjigo, moraš biti sam. Težko jo pišeš, če vsakih deset minut preverjaš facebook. (smeh) Kaj pa vem, nočem biti apokaliptičen, ampak mogoče je to konec literature. Cenzura, totalitarizmi in podobno ji niso mogli do živega, morda pa jo lahko pokoplje prav nezmožnost, da bi bili sami in da bi se lahko osredotočili, zbrali. Tudi zato zadnje čase pišem krajše knjige.”

> Ali med pisanjem še zmeraj uživate?

“Ne bi rekel.”

> Ne?!

“Že večkrat sem si rekel, da ne bom več pisal, da je to to, konec! Nazadnje sem si rekel pred dvema mesecema, ko sem pred sabo imel nov rokopis in nisem imel časa, da bi ga dokončal. Ustavi se, sem si prigovarjal, nehaj pisati! Imam dobro službo, krasno družino, veliko prijateljev, hočem biti srečen. Čemu torej tole mučenje s pisanjem? Pa sem vseeno spet začel.”

> V vileniškem zborniku je objavljen odlomek iz vašega nastajajočega romana Občutljivi človek ...

“Napisal sem 126 strani, potem pa sem moral prekiniti delo in priti sem, po nagrado. Običajno ne potujem, ker trpim za tinitusom. V ušesih mi nenehno šumi. To je bolezen naše civilizacije. Zato tudi slabše slišim in imam težave pri komunikaciji. Ampak sem vseeno prišel, najprej zato, ker bom prejel nagrado, kar je zmeraj dober povod za potovanje, pa tudi zaradi hčerke, ki me spremlja. Tale festival je zelo velikodušen, da gosti tudi njo. Tako se bo lahko na lastne oči prepričala, kako pomemben je njen oče.” (smeh)

> Imate dve hčerki ...

“Osemnajstletno, ki je z mano prišla sem, in trinajstletno, ki je bila zelo nesrečna, da ne more iti tudi ona - zaradi konj, lipicancev.”

> Vama hčerki pomagata tudi kot pisatelju, ki v svoja dela rad vključuje sleng? Vas seznanjata z jezikom današnjih mladostnikov?

“Niti ne. Nisem več mlad, zato ne posegam več po jeziku mladih. Z novim romanom sem šel raje na češko podeželje, kjer je slišati jezik kmetov. Zanimivo, tudi ta se spreminja! Pisanje o današnjih najstnikih pa me ne privlači. Jezik mojih hčerk in drugih najstnikov je poln angleščine. Najstniška generacija na Češkem je danes podobna vrstnikom drugod - poslušajo isto glasbo, nosijo enake obleke ... Mogoče je to znak svobode, kaj pa vem. A govorila sva o pisateljevanju. Ni v mojem slogu, da bi se s tem bahal. Že v mladih letih sem delal v tovarni in gozdu, pozneje sem postal novinar, medtem ko pisanja nikoli nisem dojemal kot poklica. No, mi bo pa denar, ki ga kot pisatelj dobim z nagrado vilenica, še kako prav prišel. Mislim, da bom z njegovo pomočjo lahko dokončal novo knjigo.”

Prihajajo Arabci!

> Kakšna je vaša sedanja služba v Knjižnici Vaclava Havla?

“Zelo dobra. Skrbim za kulturni program. Havel me je pred smrtjo osebno prosil, naj prevzamem to, na kar sem zelo ponosen. Zanimivo, ko smo pred nekaj leti v knjižnici prirejali debate o solidarnosti, Listini 77, gulagu in podobnem, je bilo to mlajšim enako oddaljeno kakor srednji vek ali Julij Cezar. Zdaj, po ruskem nasilju v Ukrajini, pa je nenadoma spet postalo aktualno. Potem ko so v Rusiji zaprli članice skupine Pussy Riot, smo spet začeli govoriti o gulagu, Solženicinu, o tem, kako preživeti v totalitarizmu. Kar je srhljivo. V naših programih sodelujejo tudi ljudje, ki so na Češkem v eksilu, pribežniki iz Belorusije, Ukrajine, Rusije, celo iz Vietnama.”

> Kaj pa begunci, ki zdaj derejo v Evropo? Vas kot pisatelja zanimajo njihove zgodbe?

“Vsekakor! Kot človeško bitje sem prestrašen, nesrečen in ne vem, kaj naj storim, kot pisatelj pa z zanimanjem opazujem, kaj se dogaja z našo evropsko psiho. Na Češkem se dogaja nekaj zelo slabega. Pri nas ni beguncev, komaj peščica jih je, pa so Čehi vseeno histerični, na smrt prestrašeni. Neonacisti, skinheadi in podobni so zdaj veseli, končno imajo o čem govoriti. Na televiziji vsak dan spremljamo apokaliptičen program: prihajajo, prihajajo!!! A nihče noče priti na Češko, vsi bi radi v Nemčijo, Veliko Britanijo, Francijo. Nič ne pomaga, Čehi se vseeno bojijo, da Arabci prihajajo k nam, da nas hočejo pogoltniti. Nenavadno: dvajset let po žametni revoluciji, po tem glasu svobode, se Čehi bojijo novega sveta. Jaz se ga ne.”

> Pri žametni revoluciji je sodeloval tudi vaš oče Josef, disident, a ne?

“Tako je, bil je dramatik, in leta 1968, ko so Sovjeti vdrli na Češkoslovaško, se je uprl, bil v opoziciji, disident, kakor Vaclav Havel in drugi.”

> Izgubili ste ga pred dobrima dvema mesecema ...

“Res je, brata Filipa pa pred dvema letoma. Bil je pevec in glasbenik.”

> V vaši biografiji piše, da ste za njegov bend pisali besedila.

“Psí vojáci (Pasji vojaki) so bili zelo slaven češki bend. A bili so samodestruktivni bohemi, tipični rokerji v slogu Jima Morrisona in Jimija Hendrixa. Vidite, brat mi je umrl, oče tudi, mama je zelo bolna ... Odkrito rečeno, govorjenje o literaturi mi je v tem obdobju precej nepomembno, nesmiselno. Na eni strani imam umirajoče starše, na drugi odraščajoča otroka. Ukleščen sem med življenje in smrt.”

> Vendar o tem lahko pišete.

“Mogoče še bom. Bodimo cinični - jasno, za pisatelja je to dobro gradivo. Želim pisati o življenju, smrti, ljubezni, osamljenosti, osnovnih rečeh, ki so tu že od nekdaj. Sem tradicionalist, verjamem, da smo ljudje danes enaki tistim, ki so svet poseljevali pred sto in tisoč leti. Danes imamo nasilnega Putina, imamo begunce in tako naprej, pred petsto leti so imeli vojne, bolezni ... Se je sploh kaj spremenilo?”

Družinski človek

> V novem tisočletju je glavni junak vaših romanov pogosto otrok.

“To je učinkovit trik: če pišeš z otroškega vidika, si lahko privoščiš kako zmoto. In si moraš! Pisati moraš drugače, vsaj malo čudno. Poleg tega sem prepričan, da se izoblikujemo pri sedmih, devetih, enajstih letih. Mogoče sem tako začel pisati tudi, ker sta bili ob meni vseskozi odraščajoči hčerkici.”

> Ste družinski človek?

“Sem. Veliko pisateljev, s katerimi prijateljujem, je zapustilo družine. To je v našem poslu precej običajno, a jaz si ne morem predstavljati življenja brez svoje družine.”

> Živite v Pragi?

“Tako je. Nekaj novega v mojem življenju pa je majhna, zanikrna hiša, no, bolj kup ruševin, dvajset kilometrov od Prage, kjer sem tu in tam vendarle lahko sam. Tam obujam svoje otroštvo, ki sem ga deloma preživel na podeželju, pri očetovi družini, kjer sem se učil sobivanja z živalmi, dela z lesom, s kamnom ... Prepletal sem povsem različna življenjska sloga: v Pragi sem spoznaval podzemno bohemsko družbo, se družil v barih in klubih, ob glasbi, a da bi preživel, sem včasih moral pobegniti v gozdove. Četudi sovražim potovanja, zdaj z nekaj prijatelji rad odpotujem kam daleč: na Arktiko, na Grenlandijo, kjer smo bili že dvakrat, na Svalbard ... Tri tedne hodimo skozi divjino in spimo na snegu, ki je tam tudi poleti. V tem konjičku bi rad še užival, recimo do šestdesetega leta.”

> Raziskovali ste tudi eksotična ljudstva, Mongole, Indijance ...

“Spoznaval sem jih med potovanji. Te reči so me zanimale že kot študenta etnologije in folklore, in me še danes. Zanimajo me miti, zgodbe severnoameriških Indijancev, Eskimov ... Kakor vidite, sem hud tradicionalist. Mnogi kritiki so ob mojih knjigah pisali, oh, to je pa tak postmodernist! Pa sploh nisem.”

> Skleniva z vašima rojakoma in pisateljskima kolegoma: Hašek ali Kafka?

“Kafka! Če si iz Prage, je Kafka prav posebno breme. Ko sem imel sedemnajst, osemnajst, devetnajst let, sem se s puncami romantično sprehajal po praških ulicah, po Kafkovih poteh, imeli smo njegove fotografije ... Videti je kakor demon, zelo dekadentno. Pri sedemnajstih letih sem ga prvič skušal brati, kar mi ni šlo zlahka. In mi še danes ne gre! Njegov jezik je v resnici dolgočasen. A prebral sem vsa njegova dela. Genij je! Se spomnite njegovega pisma očetu? No, mogoče imam do Kafke enak odnos, kakor ga je on imel do svojega očeta: rad bi se mu odrekel, podim ga stran, a mu ne morem pobegniti.”

ANDRAŽ GOMBAČ