Premiera: Life®anti na malem odru SNG Nova Gorica
Najnovejša premiera novogoriškega gledališča Life®anti nam kaže, kako so se naši umetniki ravsali leta 1900, po poročilih pa poslušamo, kako se te dni besno obmetavajo s stoli v Mariboru, skorajšnji Evropski prestolnici kulture. Ne, v 111 letih se ni spremenilo kaj dosti.
Mlada ekipa z igralcem Miho Nemcem na čelu je na oder postavila dve poglavji iz slovenske gledališke zgodovine, z njima pa močno dregnila v travmo, najbolj znano prav igralcem: v hitro minljivost gledališča.
Ne le gledališče, tudi časopis gre kmalu v pozabo, a ustvarjalci prav s pomočjo obeh dokazujejo, da nekatere reči žal ne minejo. S kolažem starih člankov iz Slovenskega naroda pokažejo, da napetost med lahkotno komercialo in resnobno didaktičnostjo v svetu gledališča ni nič novega: v prvem polčasu, naslovljenem Veliki poč, drug ob drugega glasno počita vrstnika, Človek Intendant in Človek Literat, torej upravnik Deželnega gledališča v Ljubljani Fran Milčinski (1867-1932) in literat Etbin Kristan (1867-1953), ki sta v časniku izmenjala kar nekaj gorkih. Prvega s ponarejeno mehkobnostjo, na koncu pa poživinjeno, poprašičeno nebrzdanostjo odigra Milčinskemu posrečeno podobni Luka Cimprič, medtem ko Peter Harl njegovega zapetega antagonista upodobi s čez vse mere vzvišeno togostjo. In mimogrede prezirljivo omeni naslovne “liferante”, obrtniške proizvajalce lahkotnih ljudskih iger.
Do kraja ostajata na svojih okopih, trmasta, nepremakljiva, nepripravljena na razumen kompromis. Njun dvoboj usmerja Človek Arna Hadžialjević (ustreznejši od pravega igralkinega imena bi bil naziv Človek Medij ali kaj sorodnega), ki z živčnim nizanjem arhivskih novičk iz črne kronike in rednim oznanjanjem nujnih oglasnih sporočil takisto učinkuje nadvse sodobno, arhaični dikciji navkljub.
Miha Nemec in Nejc Valenti: Life®anti. Režiser: Miha Nemec. Dramaturg: Nejc Valenti. Izbor kostumov: Ana Marija Cej in Miha Nemec. Scenografija: Ana Marija Cej in Niki Bonetti. Oblikovanje maske in frizure: Tina Prpar, Anka Strosar in Maja Špacapan. Glasba: Miha Nemec in Branko Rožman. Lektor: Srečko Fišer. Oblikovalec luči: Samo Oblokar. Igralci: Arna Hadžialjević, Maja Nemec, Luka Cimprič in Peter Harl. Koprodukcija Gledališča Glej, SNG Nova Gorica, Teatra na konfini (TNK) in Visoke šole za umetnost Univerze v Novi Gorici. Premiera v Gledališču Glej 6. marca, v SNG Nova Gorica 17. aprila.
Ironična distanca in kričeče karikiranje, s katerima predstava v prvem delu smeši ekstremizem tako ene kakor druge strani, se v drugem polčasu, naslovljenem Gospa iz Astrahana, prelomita v grotesko: igralka Marija Nablocka (1890- 1969) izpove svojo bolečino ob begu iz rodne Rusije, razdajanju za slovensko gledališče in podlostih, ki so jo doletele v naših logih. Igralka Maja Nemec, šolana v Sankt Peterburgu, vlogo podkrepi z obvladovanjem ruščine in jo začini z obiljem patosa. Ob srečanju z obsedenim oboževalcem, ki ga z žarom ekstatičnega blazneža in končnim izbruhom nekrofilije upodobi Cimprič, pa se gledalcu smeh zatakne v grlu.
Z nekoliko zmernejšim karikiranjem bi predstava, ki je novogoriški mali oder dobrodošlo poživila z glejevsko eksperimentalno poetiko, še učinkoviteje uravnotežila razvedrilo in vzgojo, stopila na tako iskano srednjo pot.
ANDRAŽ GOMBAČ
