Premiera Gledališča Koper Štorklje umirajo v režiji Dušana Jovanovića
Nocoj bo v gledališču Koper premiera, že četrta v jubilejni, deseti sezoni, Štorklje umirajo avtorja Evgena Cara, v režiji Dušana Jovanovića in izvedbi Gledališča Koper. Hkrati gre za krstno uprizoritev drame, ki govori o sodobnih družbenih problemih Prekmurja in večnem človekovem vprašanju staranja.
KOPER> Vzgib za pisanje so bile Evgenu Caru, Prekmurcu, danes upokojenemu igralcu, ki je bil dolga leta član Drame SNG Maribor in gost ostalih slovenskih gledališč ter je dobitnik neštetih igralskih nagrad, izumirajoče prekmurske kmetije, ponekod cele vasi, predvsem pa spoznanje, da zemlja - tako v materialnem kot metaforičnem pomenu besede - za potomce nekdanjih kmetov in mladih, ki se vse bolj izseljujejo v mesto, nima nikakršne vrednosti in veljave več.
“A bolj kot na izseljevanje samo sem v drami želel opozoriti na tisti trenutek v življenju človeka, ko se ta ozre nazaj in se vpraša, ali je v življenju res storil vse, kar bi moral, ali je zadostil temu svetu, predvsem pa, ali lahko svoj obstoj v njem upraviči pred svojimi predniki,” je za občasnik Gledga v intervjuju povedal igralec in avtor dramskega besedila.
Naslov Štorklje umirajo je avtor Evgen Car izbral zato, ker te ptice simbolizirajo otroka in so zaradi svoje za živali neobičajne skrbi za starše - mladiči namreč skrbijo za obnemogle starše, ko ti ne morejo več loviti - v naravi nekaj posebnega. To njihovo posebnost so poznali že v starem Rimu in oblikovali zakon, lex ciconaris (la cicogna je v italijanščini štorklja), po katerem so bili otroci dolžni skrbeti za svoje ostarele starše.
Snov, ki govori o umiranju Prekmurja in o starosti, je težka snov, vendar pa predstava, kot je novinarjem povedal režiser Dušan Jovanović, ne želi biti zatežena. V njej je veliko humorja, težki trenutki pa so objeti z melanholijo, ki jo ustvari glasba.
Evgen Car igra v predstavi Martina Pavra, nekdaj kmetovalca in vinogradnika, ki svoja poslednja leta življenja preživlja v domu za ostarele. Je človek starih in trdnih nazorov z zaupanjem v Boga. Njegov idejni nasprotnik je sostanovalec, upokojeni univerzitetni profesor dr. Šviligoj, ki je študentom predaval marksizem, danes pa njegovih del ne bere nihče več, in je za razliko od prvinskega, zemeljskega Martina intelektualni cinik. Vlogo je oblikoval Janez Starina, igralec in dolgoletni član Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica, ki je bil nekaj let njegov umetniški vodja in zatem direktor.
Ob stalnih članih Gledališča Koper, mladih igralcih Roku Matku v vlogi Martinovega sina in Ajdi Toman v vlogi študentke Eve, prostovoljke v domu upokojencev, sicer pa tiste svetle točke v celotni drami, ki v človeku pušča upanje, sta ostali vlogi oblikovali: igralka Magda Kroplunig, Celovčanka, ki po končani igralski akademiji v Ljubljani igra v Avtriji, Nemčiji in Sloveniji, sinovo ženo, Katja Levstik, igralka, pevka in šansonjerka ter članica ljubljanske Drame, pa Bono Ano, varovanko doma starejših občanov.
Dramaturg predstave je Matjaž Briški, scenograf Milan Percan, kostumografka Ana Matijevič, avtor glasbe pa Igor Leonardi, ki je skupaj s Fake Orchestra tudi izvajalec. Avtorja skladbe, s katero se predstava izpoje, pa sta Milan in Vlado Kreslin, ki sta skladbo Tam daleč stran predstavi podarila.
MAJDA SUŠA
