Premiera gledališke predstave za otroke Pepelka in jaz v koprskem gledališču (recenzija)
Premiera otroške predstave Pepelka in jaz, pravljica z glasbo in plesom. Režija: Katja Pegan. Avtor glasbe: Patrik Greblo. Igralci: Igor Štamulak, Ajda Smrekar, Mojca Fatur, Gaynor Johnson, Žane Bajda, Blaž Popovski. Kostumografija: Ana Matijević. Oblikovalca luči: Jaka Varmuž in Jaka Ivanc. Svetovalka za gib: Fiona Johnson Kocjančič.
KOPER> Pepelka (Ajda Smrekar), ki živi v rimah Katje Pegan, ni nebogljeno, dobrosrčno, zatirano dekle, na kakršno smo se navadili ob klasični pravljici bratov Grimm. “Naj se gre vse solit!” zna zabentiti in vili (Mojca Fatur) predstaviti krivico, ki se ji dogaja, ter jo zaprositi, naj ji pomaga, da bo izbrana kot “najlepša, najlepša, najlepša!” A štorja ni prepesnjena do nerazpoznavnosti. Pepelkini sestri Suha presta in Glista s piste, ki ju prepričljivo utelesita Žane Bajda in Blaž Popovski, učenca gledališkega treninga Katje Pegan in dijaka piranske gimnazije, sta vsaj tako, če ne še bolj neprijetni kot v izvirniku. Nadvse zoprna je tudi Mačeha (spet Mojca Fatur), ki se pri komuniciranju strahotno spakuje, s tem pa priskutnost samo še poudarja. Povsem drugačen je princ (Gaynor Johnson), majhen, debel in predvsem surov, kar spozna tudi Pepelka. Princ namreč grozljivo obračuna s sestrama, ki ga z zamenjavo čevljev želita prevarati. Eno celo obglavi, kar Pepelko popolnoma odvrne od njega, saj, kot pravi, ne bo ljubila tirana. Izjemno učinkovit je prizor borbe med Pepelko in Princem, ki je odigran v tehniki počasnega filmskega posnetka. Konec je kajpada srečen, a izviren. Celotno predstavo namreč povezuje Jaz (Igor Štamulak), prvoosebni pripovedovalec, izvirna zamisel Katja Pegan, ki tako kot gledalca prevzame tudi Pepelko. Zgodbo sklene veristični poljub in vilino razmišljanje, “da v dvoje še se da živeti, če ne pustiš si srčne vere vzeti”.
Predstavo odlikujeta tako bogata kostumografija, delo Ane Matijević, ki odtehta pomanjkanje scenografije - ta bi bila resnici na ljubo povsem odveč -, kakor glasba Patrika Grebla, ki je z filharmoničnim orkestrskim sestavom pravljici vdahnil že kar disneyevske razsežnosti. Pri vsem pa ne gre spregledati plesnih elementov, ki tudi po obsegu predstavljajo pomemben del celote in so tako pripovedni kot duhoviti, a mestoma za najmlajše gledalce morda nekoliko predolgi.
Vloge so dobro zasedene, posebej izstopajoča pa je dvojna vloga Mojce Fatur, ki na eni strani pooseblja ljubeznivo dobro vilo, na drugi pa nadvse zoprno Mačeho, tečno mojstrico visokega bontona.
Predstava je bila ob začetku sezone napovedana kot prva slovenska uprizoritev PepelkeRoalda Dahla in iz njegovega besedila še zmeraj črpa več kot le navdih, zato preseneča, da njegovo ime zaman iščemo v gledališkem listu.
MAJA PERTIČ GOMBAČ
