Premiera na malem odru SNG: drama 24 ur avtorice Simone Semenič
V SNG Nova Gorica bodo v četrtek krstno uprizorili 24 ur. Gre za dramsko besedilomlade dramatičarke in dramaturginje Simone Semenič iz Ajdovščine, dvakratne Grumove nagrajenke, ki je svoje talente že pokazala tudi v New Yorku.
NOVA GORICA>24 ur je (nenavadna) drama, ki že s svojim naslovom spominja na informativno oddajo ali pa na ultimativno časovno enoto, znotraj katere se lahko zgodi vse. V to časovno kroženje je avtorica Simona Semenič postavila dva para, med katera pa ves čas vdira nezaželena, slamnata pošta ali spami. Prav spami pa so tisti, ki nagovarjajo naš sitem želja. Na tej osnovi je nastala predstava, o kateri so na včerajšnji novinarski konferenci poudarjali, da je duhovita, a hkrati so izpostavljali težo, ki jo nosi besedilo. “To je težko besedilo, ki je v meni po dolgih letih prebudilo lacanovko,” se je izrazila Ira Ratej, umetniška vodja SNG in dodala, da predstava tudi zelo zabava, a te, ko greš domov, zagrabi za vrat.
V predstavi 24 ur sodelujejo dramaturginja Martina Mrhar, lektor Srečko Fišer, avtorji vizualne podobe Jaka Ivanc, Nejc Saje in Jasmin Talundžić - Propaganda produkcija, kostumografinja Ana Matijević, avtorja glasbe Saša Kalan in Davor Hercog - zavod Sonolab, oblikovalec luči Samo Oblokar ter sodelavec pri izbiri filmskih lokacij Aleksander Blažica.
Konec gledališča
Besedilo je na oder postavil režiser Jaka Ivanc, ki si je, po besedah Ratejeve, dovolil vzeti precej svobode (likov Elvisa Presleya in Merilyn Monroe, denimo ni v originalnem besedilu). Kot pravi Ratejeva, si je režiser na vizualnem nivoju, pa tudi z usmerjanjem igralcev, ustvaril predstavo, ki govori o koncu gledališča. Gledališče je namreč ostalo tako rekoč edini medij, kjer nam (še) ne servirajo reklam. Še edini prostor čistega užitka.
Predstava je nastajala tudi po veliki zaslugi igralcev, ki so, kot pravi režiser, vanjo vložili ogromno duhovitosti in so bili neusahljiv vir idej, lucidnosti ter tudi odličnih bizarnih idej. Igrajo Arna Hadžialjević, Miha Nemec, Ana Facchini in Radoš Bolčina.
Jaka Ivanc je na včerajšnji novinarski konferenci povedal, da je za to predstavo preučil historiat slamnate pošte, ki mu je predstavljal bazen za črpanje idej. In čeprav je Semeničeva delo pisala v spamih od 1 do 16, jih je sam združil v enega, pravzaprav je predstava postala en sam spam. “Spam je vse, kar naš fokus odvrača od tega, kar bi sami radi videli,” pravi režiser in pripomni, da je zato vsak od nas odgovoren, kaj bi zares rad videl, kaj si zares želi in kaj dejansko gleda. Kajti dogaja se, da gledamo stvari in že naslednji trenutek ne vemo, kaj smo sploh videli in zakaj. “Prišli smo do trenutka, ko je enostavno vseeno,” meni režiser.
Zanima jo hipokrizija
Simono Semenič pač zanimajo teme iz sodobne družbe, znotraj katere vidi nasilje, egoizem posameznika, odtujenost, manipulacijo, družbene stereotipe, ujetost v navade, izgubo idealov, uporništvo, zanima jo predvsem posameznikova hipokrizija. Zato išče dramatiko, ki presega meje klasične forme, saj meni, da mora dramatika slediti sodobnemu gledališču. Grumovo nagrado je prejela dve leti zapored, leta 2009 za 5fantkov.si in leta 2010 za delo 24 ur. Semeničeva je leta 2003 začela sodelovati z WaxFactory, mednarodno gledališko skupino iz New Yorka in njenim ustanoviteljem Ivanom Talijančićem. Njena besedila so bila bralno uprizorjena v New Yorku, Simona je bralne uprizoritve prinesla tudi v Slovenijo. Znotraj gledališča Glej tako potekajo bralne uprizoritve novih dramskih besedil, kar deluje kot platforma za razvoj mladih dramatikov.
KLAVDIJA FIGELJ
