Premiera otroške predstave Franja Frančiča Imej se rad! (recenzija)

TRST> Dramsko besedilo za otroke Imej se rad!, ki ga je pisatelj Franjo Frančič napisal pred letom dni, po dobrih desetih letih od izida istoimenske zbirke otroške poezije (Imej se rad, Karantanija, 1998), v ospredje postavlja (običajno) družino, z vsemi odnosi, ki se znotraj nje vzpostavljajo, in mnogimi, tudi otrokom dobro poznanimi, deloma že stereotipnimi družinskimi slikami. Rahlo odsoten in otopeli mačji oče, ki ga prepričljivo upodobi Luka Cimprič, s časopisom v roki uvodoma ugotavlja, kako je sina Gaja še včeraj videl v peskovniku, zdaj pa, če mu samo kaj reče, že dobi nazaj: “Prosim, stari, ne mi težit.” Sin Gaj, ki ga z uporniško in precej navihano najstniško držo odigra Andrej Zalesjak, je namreč obremenjen s šolskimi obveznostmi, kar 200 ton so mu naložili na rame, pa še zaljubljen je povrh vsega. In zato nekako odsoten. Podobno v svojem vzporednem svetu živi sestrica Dana, prikupna mačja lutka, ki jo animira Zalesjak. “Sanjam, sanjam, da bom slavna pevka, velika zvezda, pod žarometi sredi odra,” sanjari pred ogledalom in najeda bratove živce s svojimi “napadi: iščemo idola”. In tu je še mama - Maruša Kink, ki je, kako tipično, utrujena in jezna, ker ji nihče ne pomaga. Pa še mož jo pravzaprav bolj slabo posluša, kar privede do preproste in duhovite situacijske komike, ki jo poganjajo slabo slišane mamine besede.

A zgodba družine, ki jo je režiserka Katja Pegan v mačji svet preselila najbrž predvsem z željo, da bi jo približala najmlajšim, ostaja povsem človeška snov o zapletenih in razpletenih družinskih odnosih. O obdobju, ko posamezni člani pravzaprav živijo drug mimo drugega, in ponovnem zbližanju, ki ga sproži tako banalen dogodek, kot je nevihta. Ko zmanjka elektrike, četverico ob petrolejkah ponovno združi osnovno vezivo, zaradi katerega družine obstajajo: medsebojna naklonjenost in ljubezen. Ganljiv je song - poslušljive pesmi Mirka Vuksanoviča z glasom Lare Komar večinoma odpoje sončnica, nekakšen vseprisoten simbol optimizma - v katerem starši izpovedujejo svojo brezpogojno ljubezen otroku. Posrečeno je tudi spominjanje na čas, ko sta se spoznala mama in oče, kjer Cimprič glavo družine upodobi kot nekoliko okornega, a zavzetega maminega snubca. “Končno enkrat spet vsi skupaj,” zavzdihne mama, ki ji Kinkova, navkljub prvotnemu videzu nezadovoljne gospodinje, vdahne nespregledljivo toplino in očarljivo milino. Njena misel kasneje po analogiji prikliče enega uvodnih izzivov: “Družina?! Trdnjava, odprtih vrat? Prosim lepo, velike in male besede.” Besede, prežete z dvomom, so na koncu iz ust sončnice, ki opazuje ponovno zbližanje članov mačje družine, nekoliko omiljene: “Družina bi morala biti trdnjava odprtega srca.” Celoto, ki jo kot nekakšen opazovalec vseskozi povezuje prav sončnica, na koncu sklene song, ki govori o različnih enačicah družine.

Poučna predstava, v kateri otroci prepoznavajo nekatere znane vzorce vedenja iz lastnih družin, odrasli pa jo na trenutke doživljajo kot prefinjeno kritiko, nagovarja neposredno in nepretenciozno, kar je za celoto - ne pozabimo, namenjeno najmlajšim - prej prednost kot slabost. Edini pomislek se morebiti pojavi prav na koncu pri naštevanju neskončnega števila družinskih oblik.

Predstava je namreč izgubila edinstveno priložnost, da ob klasičnem heteronormativnem razumevanju družine, pri čemer upošteva enostarševske družine, pokaže še na nespregledljivo družbeno realnost enakospolnih družin. MAJA PERTIČ GOMBAČ

Mačja družina: oče Luka Cimprič, mama Maruša Kink in sin Andrej Zalesjak v ozadju z sestrico DanoMaja Pertič Gombač