Premiera predstave Da, gospod!

KOPER> Prvo pravilo modernega teatra je: prekršiti čim več pravil tradicionalnega teatra. In tudi zadnja sezonska premiera koprskega gledališča Da, gospod! se že kar takoj korajžno loti spodjedanja lastnih temeljev, nenapisanih dogovorov med gledališčem in gledalcem - obiskovalcem ob vstopu v dvorano vstopnice trga kar sam protagonist, žlobudravi Gorazd Žilavec, ki malo zatem na odru ne igra vloge, vsaj ne v klasičnem pomenu, ampak nastopa s svojim pravim imenom. Je Gorazd Žilavec, ki igra Gorazda Žilavca. Gledalce, vajene pasivnega spremljanja predstave, v prvem delu vpreže v teatrski plug ter zruši pregrado intime tako med sabo in gledalcem kakor med posamezniki v avditoriju, ki se morajo na njegovo vztrajno prigovarjanje objemati, poljubljati, skratka, biti že kar zoprno aktivni. Po improligaškem uvodu, ki bo najbolj odvisen od vsakokratnega vzdušja v dvorani, se gledalci spet udobno zleknejo v polmrak anonimnosti, predstava pa zdrsne v niz fragmentarnih prizorov, najbrž zgrajenih na igralčevih spominskih drobcih. Zgolj trije nastopajoči upodobijo plejado likov, se zapletajo v različne konstelacije, nizajo tako udarnejše kakor tudi nekoliko ohlapnejše, manj izostrene sekvence, ki jih bo sčasoma bržkone mogoče okrepiti, saj je predstava ena tistih, ki dopuščajo tudi nekoliko drznejše postpremierne posege v strukturo.

Za zdaj bolj kakor drugi v spominu ostajajo histerični, vreščeči prizor družinskega odpravljanja v službo in šolo, še bolj kaotičen, a morda niti ne toliko karikiran prikaz državljanove agonije v uradu državne birokracije, duhovito podoživljanje mladostniškega sanjarjenja o zvezdniškem, bodi nogometnem ali pevskem uspehu in pa satirična spoved z bodicami zoper skomercializirano Cerkev.

Povečini komična, nemalokrat pa dokaj trpka predstava, med katero smeh zbujajo tudi prizori, ki v resničnem življenju botrujejo joku, se izrazito zgosti proti koncu, ko se “allegro” strmo prevesi v “non troppo”. Gledalci so že tako odprti, da je mogoče zasekati globoko vanje - Žilavec jim s cmokom v grlu pove štorijo o svojih prekmurskih prednikih, prababici in pradedku, ki sta s trebuhom za kruhom odšla v Argentino in bila tamkaj, boleče daleč od svojih domačih, primorana ostati in za vekomaj zaspati v sen o rodnih krajih. Potomec, ki ga nikoli nista spoznala, jima za lahko noč z odra zapoje prekmursko Mladi Marko. In igralec, ki mu je pretilo, da se bo zapletel v brezkrajnost zgolj burkaških vlog, presune. Zelo.

ANDRAŽ GOMBAČ