Prepoznavnost je kompliment

>Nova plošča prihaja po šestih letih.

“Očitno imamo tak bioritem, pa ne vem, če je to zaradi let. Prejšnja, Mesta železniških postaj, je prav tako izšla šest let po predhodni ...”

>> Takrat ste v intervjuju dejali: “Ne podrejamo se trendom, delamo lahko, kar nam je všeč, nismo odvisni od trga.” Tudi slednje kako prispeva k “nehitenju”?

“Če bi bila naša življenja odvisna od ustvarjanja glasbe, bi zagotovo k temu pristopili bistveno drugače. Mogoče res tu tiči razlog, a po drugi strani se tudi v tujini dogaja, da izvajalci z več kilometrine počasneje izdajajo plošče. Je pač tako - več let kariere kot imaš za seboj, bolj si počasen.”

>Z vašimi leti je lahko povezan tudi naslov plošče Pozna pomlad. Gre sicer tudi za skladbo, a naslov je moč razumeti tudi kot sporočilo skupine: “Res je že veliko let za nami, a še vedno živimo pomlad, še smo v igri. Morda bolj kot kdaj prej.”

“Pomlad enačimo s prenovo, drži. V skladbi sicer termin predvsem locira časovno dogajanje, mogoče pa bi ga res lahko interpretirali tudi na tak način. Nova plošča je za tistega, ki jo izda, vedno nekakšna nova ozelenitev, poživitev. Pozno pa zato, ker res še doživljamo pomlad ... Se strinjam!”

>V treh desetletjih sta najočitnejši spremembi opustitev petja v srbohrvaščini in spremembe pri članih - od prvotne postave ostajata zgolj vi in brat Mirko. Kako ste se vi spremenili?

“Morda sem nekoliko modrejši, kar prinesejo leta. Človek po štiridesetem menda začne vse bolj kazati svoje dobre lastnosti, v kar silno verjamem in upam, da se to tudi meni dogaja. (smeh) Sicer pa je odhod starega in prihod novega člana vedno vnesel spremembe pri zvoku skupine, kar se mi zdi dobro. Vsaka taka sprememba je torej prinesla tudi glasbeno.”

>Vendar pa ostajate po zvočni plati še vedno eni najprepoznavnejših, nezamenljivih. Se to sliši kot pohvala ali kritika?

“Jaz jo doživljam kot pohvalo. Ker pomeni, da glasba, ki jo ustvarjamo, ni podvržena velikim produkcijskim obdelavam. Saj veste, da lahko v studiu s produkcijo ustvarite želeni zvok in zvenite, denimo, tudi kakor R.E.M. Mi umetno ne spreminjamo svojega zvoka, saj je ta vedno odsev nas samih. Če je skupina ali izvajalec prepoznaven in ga ne zamenjuješ z drugimi, je to kompliment. Nikoli si pa tega ne razlagam, kot češ, glej jih, saj igrajo vedno eno in isto. V tem pogledu tudi Dylan igra vedno isto, pa Springsteen tudi, že 40 let ...”

>Gre zgolj za vtis ali je nova plošča ena vaših najbolj odzivnih na čas, v katerem je nastajala? Čutimo ga v Kaj hočeš, v Bar pozabe, tudi v Palme gorijo ...

“Se strinjam, čeprav smo bili po moji oceni najbolj kritični ali družbeno angažirani na prvi plošči Mjesec je opet pun. Nastajala v času, ki sem ga doživljal kot družbeno precej turbuletnega. Moj odziv na to, kar se danes dogaja, je res tudi v nekaj skladbah na novi plošči. Hvala bogu, da imam še senzorje za okolje, v katerem živim. Da nisem kot kaka sviloprejka v svojem svetu, ki se niti ne želi soočiti s tistim, kar jo obdaja. Vendar to ni bilo namensko. Marsikaj se v življenje nezavedno vplete.”

>Kako pa se je na plošči znašel Simon Gregorčič?

“Uglasbitev njegove Na bregu je pravzaprav nastala po naročilu, saj smo sodelovali na proslavi ob priključitvi Primorske k matični domovini na Cerju. Povabila nas je Katja Pegan, ki nam je pesem predlagala. Škoda bi bila, da bi ne ostala še v trajnejšem zapisu.”

>Saj zveni aktualno!

“Ja, je. Vsi smo na nekakšnih bregovih.”

>Kjer se v nas zaganjajo viharji ...

“Ja, morda niso enaki Gregorčičevim, kajti gre za narodno buditeljsko skladbo. So pa drugi.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ