Prepričljiv, a pretih barok
Andreas Scholl, trenutno eden največjih svetovnih kontratenorjev, je bil z italijanskim ansamblom za staro glasbo Accademia Bizantina in repertoarjem z arijami velikega angleškega baročnega ustvarjalca Henryja Purcella gost zlatega abonmaja Cankarjevega doma.
LJUBLJANA> Zdi se, da se s prizadevanji po oživljanju avtentičnega izvajanja stare glasbe vrača čas kontratenorjev. Kar nekaj jih je v svetu, ki podobno, kot so to počeli kastrati v 17. in 18. stoletju, danes navdušujejo občinstvo.
Med vodilnimi moškimi “soprani” je gotovo Andreas Scholl, 45-letni nemški pevec, ki si je znanje nabiral pri velikanih, kot sta Richard Levitt in Rene Jacobs na Scholi Cantorum Basiliensis. V celoti se je posvetil baročni glasbi oz. zgodnjemu klasicizmu, predvsem delom Haendla, Mozarta, Glucka, pa Vivaldija in Dowlanda, ki jih je izvajal z največjimi orkestri, kot so Berlinski filharmoniki, Newyorška filharmonija, Clevelandski orkester, Kraljevi orkester Concertgebow in ansambli za staro glasbo, kot so berlinska Akademija za staro glasbo, Freiburški baročni orkester in Accademia Bizantina.
Potem ko je z ansamblom iz Ravene posnel ploščo z deli Georga Friedricha Haendla, je prav z njimi segel še v opus zanimivega angleškega ustvarjalca Henryja Purcella. Arije iz Purcelove opere Dido inEnej in njegovih semioper so zelo pogosto na repertoarju kontratenoristov, tudi Scholl jih ima v programih takorekoč od začetkov svoje kariere. Vokalno-instrumentalnim delom je ansambel dodal še nekaj instrumentalnih Purcellovih mojstrovin in tako oblikoval neke vrste avtorski večer tega angleškega baročnega ustvarjalca poznega 17. stoletja.
Koncert je pritegnil veliko število slovenskih ljubiteljev stare glasbe, ki so skorajda napolnili Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. Na svoj račun pa so bržčas prišli le tisti iz prvih vrst parterja, do prvega balkona je glasba namreč segla v kar precej okrnjeni obliki oziroma jakosti. Skromno število izvajalcev in nekako temnejši zvok kopij avtentičnih glasbil je vendarle nekoliko prešibak za dvorano, kot je Gallusova, pa tudi vokal se je do sedišč na balkonih le stežka prebijal in tako kljub neoporečni intonaciji in skrbnim interpretacijam ni uspel v pravi meri zadovoljiti baročne polnosti željnega občinstva.
BRANKA KLJUN (Radio Koper)