Prepustite se magiji čustev
Je poetiziranje izguba časa v odnosu do hitrega tempa današnjega časa? Režiser Igor Pison si je postavil vprašanje, ko je izbral besedilo Petra Handkeja Lepi dnevi v Aranjuezu in je podpisal slovensko praizvedbo po prevodu Štefana Vevarja. Odgovoril si je, da so tovrstna besedila danes prepotrebna, “da ne izgubimo svojih človeških lastnosti, naše humanosti”.
Pogovor, “poletni dialog” med moškim in žensko, je namreč subtilna refleksija o življenju v dvoje, skozi filigransko mrežo čustev, ki se z mnogimi fragmenti zgodb dotakne življenjske izkušnje vsakega gledalca. Leta 2016 je besedilo doživelo filmsko adaptacijo v režiji Wima Wendersa: protagonistka je bila igralka Sophie Semin, življenjska sopotnica pisatelja, ki ji je Handke posvetil tale dramski dialog leta 2012. Uprizoritev Slovenskega stalnega gledališča pa je lahko računala na karizmo dveh izrednih igralcev kot sta Nataša Barbara Gračner in Ivo Ban.
Predstava bo v tem mesecu doživela dve izredni ponovitvi, na valu svetovnih debat ob Nobelovi nagradi, ki so jo pred kratkim podelili koroškemu pisatelju. Predstava bo na sporedu 29. decembra ob 16.00 v Mali dvorani SSG v Trstu, 31. decembra ob 19.30 pa bo zaživela kot Silvestrska predstava v Cankarjevem domu. 10. januarja bo sledila še ponovitev v Gledališču Koper. Pred začetkom gostovanj smo se na aktualno temo Handkejeve poetike pogovorili z režiserjem Igorjem Pisonom.
Nobelova nagrada Petru Handkeju je s seboj prinesla tudi nekaj nesoglasij. Kako ste spremljali debato?“Priznam, da sem nesoglasja pričakoval. Debate pa nisem spremljal in se je nisem niti udeležil, ker je v glavnem slonela na pretvarjanju povedanega in je ponavljala že slišano. Na srečo je Handke dal dober odgovor za tednik Die Zeit. Kdor želi razumeti tudi kompleksnejše razmišljanje in ne kima samo pred slogani, lahko najde tamle vse odgovore.”
Kaj vas je pritegnilo v besedilu Lepi dnevi v Aranjuezu?“V času prenasičenosti s podobami se mi je zdel dialog, ki valovi na čustvih in na spominih, nujen. V njem ne najdem pravzaprav zgodbe, ni zmagovalca ne poraženca, vseeno pa nas priklicane podobe nagovarjajo. Alan Moore bi temu rekel 'magija', kar je bistvo umetnosti: z besedami pričaraš nekaj neobstoječega.”
Je Handkejevo dramsko pisanje resnično gledališko ali zahteva od gledalca “bralni” pristop?“Mislim, da sodi Handke med avtorje, ki nimajo - vsaj ne za gledališko pisanje - en sam slog. V letih se je prilagajal svojim potrebam, včasih napovedal literarne tokove in mode, ker ni vkalupljen. Glede 'bralnega' pristopa pa bi takole povedal: morda so njegovi zadnji teksti veliko bolj vezani na monološki 'gestus' in je treba pozorneje poslušati. Morda je potrebna zbranost, to ja, ne mislim pa, da zahteva njegova dramska literatura drugačnega gledalca. Če bi postavil na oder tekst Elfriede Jelinek ali Thomasa Bernharda, bi bilo isto.”
Ob ogledu predstave Lepi dnevi v Aranjuezu so imeli gledalci različna mnenja glede sporočila in samega odnosa dveh glavnih likov. Kaj bi o tem povedal režiser?“Da se zelo veseli, če imajo gledalci različna mnenja! To pomeni, da je predstava stopila v stik s posamezno osebo.”
Predstava bo doživela dve “silvestrski” ponovitvi. Bi lahko celo skrivala novoletno voščilo?(Smeh) “Morda, a je voščilo res dobro skrito. Verjetno zaradi rdeče barve njenega kostuma? Zdi se mi lepo, da se lahko novo leto praznuje tudi s tako predstavo, to je morda še najlepše voščilo za gledališčnike.”