Prezgodaj za smrt
Matevž Luzar se je v svoji neformalni trilogiji - začel jo je s kratkima študentskima filmoma Prezgodaj dva metra spodaj in Vučko do vrhunca pa pripeljal z aktualnim celovečercem Srečen za umret -, posvetil temi staranja.Loteva se ga s pretanjenim črnim humorjem in z veliko cinefilske žilice.
Matevž Luzar (1981) sodi v mlado in obetavno slovensko filmsko gardo. Vrsto nagrad je prejel že za svoja študentska dela; med njimi je najbolj imenitna nominacija za študentskega oskarja, ki si jo je prislužil z diplomskim kratkim filmom Vučko. Čeprav mu je vpis na AGRFT spodletel kar trikrat, ni zgubljal časa: začutil je, da njegova filmska formacija poleg “požiranja” sedme umetnosti potrebuje občo podstat, zato se je vpisal na teološko fakulteto, kjer je končal tri letnike. Ko mu je končno le uspel sprejemni izpit na AGRFT, je s premišljeno odmerjenim humorjem, ki prežema vsa njegova dosedanja dela, zelo hitro opozoril nase.
Srečen za umret, režija in scenarij: Matevž Luzar, igrajo: Evgen Car, Milena Zupančič, Vladimir Vlaškalič, Ivo Ban, Ivo Barišič, Dušan Jovanović, Dare Valič, Polde Bibič … Dolžina: 100 minut.
Kemija, ki se je ustvarila med igralcem Evgenom Carjem in Luzarjem v Vučku, pa je kar klicala po nadaljevanju. V celovečercu Srečen za umret sta nadaljevala tam, kjer sta končala Vučka.
Car tokrat nastopi v vlogi Ivana, 76-letnega upokojenega učitelja glasbe, ki se odloči počasi posloviti od sveta. Kupi si grob s pogledom na Alpe, svoje življenje pospravi v škatle in se odpravi v dom upokojencev. Tu spozna energično in mično Melito (Milena Zupančič), ki ga zaposli s tečajema računalništva in vodne aerobike, za moške “pregrehe” pa poskrbi druščina nabritih “dedcev” (Dare Valič, Dušan Jovanović, Ivo Barišič). Ivan kaj kmalu ugotovi, da je še prezgodaj za smrt.
Luzar, ki se je tudi tokrat podpisal pod scenarij, je Ivana kot samotarskega pikreža počasi mehčal, a ne preveč, da ne bi podlegel idealizirani transformaciji lika. Malce nedodelanosti in stereotipnosti lika lahko očitamo le Ivanovi snahi, češnjico na filmsko torto pa nedvomno doda zgoraj omenjena “igralska institucija” slovenskega gledališča in filma, ki poskrbi za nekaj izrednih humornih vložkov.
Z obrtniškega vidika Luzar ničesar ne prepušča naključju. Čeprav je snemal v digitalni tehniki, je na filmskem setu vse potekalo tako, kot da bi snemali na filmski trak in z njim varčevali - igralci so tako, še preden so kamere zabrnele, imeli obsežne vaje.
Za izredno fotografijo je poskrbel večkrat nagrajeni Simon Tanšek, ki je iz začetne sivine v filmsko sliko polagoma vnašal barve, tako kot se je toplina zlagoma spet naselila v Ivanovo življenje. Močan del filma je tudi glasba Draga Ivanuše, ki je zelo pozorno spremljal filmsko montažo, zato je glasba zelo subtilno zlita s sliko. V Srečen za umret pa je tudi kopica referenc na slovensko filmsko zgodovino, najbolj v oči bijoča je tista, ko se jezna Milena Zupančič usede poleg - le koga drugega kot - Poldeta Bibiča.
BILJANA PAVLOVIĆ
