Pri branju v živo tekst postane telo
Odkar so se Dnevi poezije in vina pred dvema letoma iz Medane preselili na Ptuj, nam na zahodnem robu slovenske zemlje prav manjkajo branja pesnikov, ki so prihajali z vsega sveta. Zato je bil večer pri Lukatelu v Volčah več kot dobrodošel ter še oplemeniten z domačo haiku poezijo treh Volčank.
VOLČE > Ukrajinec Oleksander Irvanec sicer ni mogel priti v Volče, a smo kljub temu slišali eno njegovo pesem, živo branje pa sta ponudila slovenska pesnica Tina Kozin in Španec Eduard Escofet. Festival Dnevi poezije in vina je namreč kar v enajstih mestih po Sloveniji ponudil več kot 50 dogodkov, imenovanih Večeri pred dnevi, ki v tem tednu uvajajo festival. Ta se od sinoči odvija na Ptuju, v tradiciji velikih večernih branj in koncertov ter srečevanj s pesniki, prevajalci, glasbeniki, igralci, pravljičarji, performerji in ostalimi ljubitelji poezije, vina ter toplih poletnih večerov pod zvezdami.
Z Velikim pesniškim branjem se je sinoči na Vrazovem trgu na Ptuju še uradno začel 16. festival Dnevi poezije in vina. Do 25. avgusta bo Ptuj gostil 27 pesnikov iz 19 držav. Častna gosta letošnje izdaje bosta Milan Jesih in Nizozemec Toon Tellegen, slovenske barve pa bodo zastopale še Tina Kozin, Katja Perat in Mateja Bizjak Petit. Dnevi poezije in vina se letos uvrščajo v program Evropske prestolnice kulture.
Pesmi tiho brati ali jih interpretirati v živo
Pod zvezdami in ob svečah smo pri Lukatelu v Volčah o poeziji lahko poklepetali z Tino Kozin, ki skupaj s Katjo Perat in Matejo Bizjak Petit na festivalu zastopa slovensko pesniško ustvarjanje. “S poezijo je tako, da te pokliče sama in če tedaj pesmi ne napišeš, tiste pesmi ni več. V njej se navadno ubesedi močan dogodek ali vtis, ki sproža globljo refleksijo o naravi življenja, o večnih vprašanjih kot sta življenje in smrt,” pove Kozinova. Pesmi najraje bere sama, glede branja pred občinstvom pa misli, da je vsako glasno branje že interpretacija. “Je pa res, da glasno prebrana pesem lahko pokaže dimenzijo, ki je prej nisi zaznal.” In njena osebna izkušnja branja v živo? “Ojoj, to je zame trpljenje. Ne maram nastopov, nikoli se jih ne bom navadila, komaj čakam, kdaj grem z odra.”
Za razliko od Tine pa se je španski pesnik na odru znašel kot riba v vodi. Eduarda Escofeta naravnost fascinirata zvočna poezija in recitali v živo, pa čeprav meni, da niso vse pesmi primerne za glasno branje. “So pesmi, ki morajo biti brane v tišini, in so tiste, pri katerih je performans njihov sestavni del. Pri slednjih ne gre le za tekst, ampak za način, da ta tekst postane telo. Gre za ritem, dihanje, zvok, geste rok,” pravi pesnik iz Barcelone in pripomni, da je bila poezija na začetku zvok, ritem in oseba, ki je nekaj sporočala občinstvu. On se je denimo na tem prijetnem sproščenem večeru v Volčah publiki odločil prebrati pesem o ljubezni, ki da vse uniči. “Želel sem vam jo prebrati, ker je enostavna in ker deluje. Zgleda sicer, da pesem ni pozitivna, a v bistvu je! Namreč, kljub temu, da vemo, da ljubezen marsikaj uniči, je njena moč tako velika, da se zaljubljamo, ne razmišljamo in uživamo v trenutku.”
Pesmi je treba videti
Posebnost večera, ki ga je v ritem dajal tolkalec Zlatko Kaučič, je bila domača poezija, ki so jo brale tri Volčanke: Dijoneta Demaku, Azra Jusić in Tjaša Bon iz haikujevske pesniške delavnice Jožeka Štucina na osnovni šoli Franceta Bevka v Tolminu. “Do haikuja pristopimo preko igre, igračkamo se z besedami, post festum pa iščemo smisel v teh zanimivih kombinacijah besed. Otroci se navadno odzovejo z navdušenjem, a kaj kmalu pridejo do spoznanja, da niti ni tako lahko napisati haiku. Tu se potem prelomi, eni takoj odpadejo in nimajo vstopa v ta svet, drugim pa se odpre in bi lahko pisali knjige,” o ustvarjanju v delavnici pove Štucin, ki z učenci kuje haikuje že desetletje. Večkrat ga presune, saj nekateri haikuji presegajo njihovo starost, presegajo čas in so močni same zase; nekateri so izredno modri, kot bi jih napisal starec. Glede branja v živo pa Štucin meni, da je ob branju dobrodošla projekcija, da publika haiku lahko doživi tudi vizualno, kajti le tako lahko pride do tiste percepcije, ki ti pride do živega.
Nad domačo pesniško “specialiteto” je bil očaran tudi gostitelj in organizator dogajanja pri Lukatelu Zdravko Duša. “Mlade pesnice so tako uvedle teden volčanske kulture, ko bodo običajne prireditve Poezija in vino, serija pogovorov Ob knjigi ob Soči in Lukatelce živo prepletene z lokalnim prostorom in njegovimi ustvarjalci.”
Tradicionalne Lukatelce bo tako v petek odprla primorsko-štajerska komedija Toneta PartljičaMicika in Aldo, v soboto bo ob koncertu Uršule Ramoveš in Fantov z Jazbecove grape zazvenela poezija Janeza Ramoveša, Igor Engelberger bo odprl razstavo koncertnih fotografij Uršule Ramoveš, nedeljo bosta zaznamovala Bojan Foršček, ki je pri volčanskem kulturnem društvu Myra Locatelli izdal knjigo zgodbic o svojem otroštvu v Volčah, in režiser z one strani Soče, Jan Cvitkovič, ki bo prvič po uradni predpremieri prikazal svoj novi kratki film Sto psov. In tako naprej, dokler se volčanski avgust ne bo prevesil v september.
KLAVDIJA FIGELJ
