Primorci v lovu na vesne
V bogati beri letošnjega Festivala slovenskega filma, ki ga bodo v portoroškem Avditoriju slovesno odprli drevi ob 19. uri, se bodo v tekmovalnem programu predstavili tudi štirje primorski režiserji: Jože Možina, Dušan Moravec, Jan Cvitković in Martin Turk.
PORTOROŽ> Možina bo v boju za vesno s celovečernim dokumentarcem Pedro Opeka - dober prijatelj, v isti sekciji bo premierno prikazan Moravčev film Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič, v kategoriji kratkometražnih filmov bo premiero doživel Cvitkovićev Sto psov, Tržačan Turk pa bo prvič pokazal svoj celovečerni prvenec Nahrani me z besedami.
Dokumentarni film Pedro Opeka - dober prijatelj, ki je nastal v produkciji RTV Slovenija, je režiser in scenarist Jože Možina pripravljal dobra tri leta. Magadaskar, kjer misijonar slovenskega rodu, pater Pedro Opeka, že več kot dve desetletji s svojim življenjem in delom piše zgodbo o človečnosti in zvestobi evangeliju, je režiser skupaj z Stanetom Kerinom, ki poskrbel za logistiko in snemalcem Jožetom Jagričem, obiskal dvakrat. Skoraj dve uri trajajoč dokumentarec so premierno prikazali na Televiziji Slovenija lani na božični večer, odziv gledalcev pa je bil izjemno dober.
Primorski režiserji na 15. Festivalu slovenskega filma: Pedro Opeka - dober prijatelj - danes ob 13. uri (Glavna dvorana); Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič - jutri ob 15. uri (Glavna dvorana); Sto psov - jutri ob 17.30 (Glavna dvorana); Nahrani me z besedami - jutri ob 21. uri (Amfiteater).
Kot pravi Možina, ga je sprejem pri slovenskem televizijskem občinstvu presenetil: “Zgodbo o človeku z drugega konca sveta, ki se ukvarja z zelo neatraktivnim početjem - s pomočjo revežem-, prenesti v slovenske domove, je poseben dosežek.” Film, ki je podrl rekorde gledanosti dokumentarcev na slovenski nacionalni televiziji, je Možina pred dvema tednoma predstavil tudi v Hollywoodu, na festivalu ITN (Independent Television News): “Izredno presenečen sem bil, ko sem videl, da se je film uvrstil na festival, še zlasti zato, ker je bil v družbi precej komercialnih projektov. Pozitivno me je presenetil odziv gledalcev, poznavalcev pa tudi direktorja festivala, ki je bil na dokumentarcem zelo navdušen in si ga želi v svoji distribuciji. Pravi, da ima izreden potencial.” Čeprav je Možina doslej posnel že več kot ducat dokumentarnih filmov, pa se bo tokrat na Festivalu slovenskega filma predstavil prvič: “Leta 2004 sem na festival poslal odmeven dokumentarec Zamolčani - moč preživetja, a ga je takratni predstavnik Televizije Slovenija Jaroslav Skrušny iz programa izločil. Mislim, da je glavno orožje mojih filmov to, da so, klub zahtevnim za ljudi zelo zanimivi, čeprav niso komercialni.” V svojem novem dokumentarcu, ki ga je že začel snemati, se bo posvetil Ernestu Saksidi, “človeku podobnega kova kot Opeka”, duhovniku, ki deluje v Braziliji.
Namesto lika - delo
Šestnajst dokumentarnih filmov se je doslej nanizalo v filmografiji Dušana Moravca. Najnovejši Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič, ki ga je režiser pripravil v sodelovanju s scenaristko Loro Power in v produkciji ŠKUC-a, bo premierno prikazan jutri. Moravec se je tokrat lotil enigmatične in skrivnostne osebnosti - avtorja kultnih stripov Rdeči alarm, Bosanske basni, Sokol in golobica terseveda Diareje, številnih političnih karikatur, ki jih že objavlja v Mladini in stihoklepca Lovra Matiča, skratka - kameleona, ki svojo identiteto spretno skriva za številnimi psevdonimi. Od kod torej ideja za filmski portret osebnosti, ki je v Sloveniji pozna domala vsakdo, čeprav skorajda nihče ne ve, kdo ta človek je? “Tomaža Lavriča sem spoznal, ko sem se začel pripravljati za snemanje filma o njem. Prej sem ga, tako kot večina, poznal le prek njegovega dela. Ko sva se začela pogovarjati o dokumentarcu, je bil takoj za, a pod enim pogojem - da ga v filmu ni.” In prav to je bil za režiserja poseben izziv. Tako ima v dokumentarcu glavno besedo Lavričevo delo, o tem kdo je, pa spregovorijo tudi njegovi prijatelji, sodelavci in sopotniki. Dokumentarec je nastajal dolgo, pravi režiser: “Posneli smo ga sicer hitro, a v tehničnem smislu je to moj najzahtevnejši film doslej. V dokumentarcu smo namreč želeli na primeren način predstaviti Lavričeve stripe, ilustracije in karikature, in to nam je to vzelo največ časa.” Dokumentarec Državljan Diareja bomo na televizijskih zaslonih videli v začetku prihodnjega leta, malce kasneje pa bo prišel tudi na platna kinematografov slovenske art-kino mreže. Moravec si želi, da bi film predvajali tudi po slovenskih mladinskih klubih.
Od Archea v futurizem
“Adam postaja utrujen in star. Odloči se in osvobodi Evo. Pomaga ji, da končno postane spet ženska. Posadi jo na svoj prestol. Zaveda se, da zanj ni več nobene vloge, zato se samoukine. V ozadju se rojeva nov Človek,” o najnovejšem filmu Jana Cvitkovića, kratkometražcu Sto psov preberemo na spletni strani produkcijske hiše Staragara.
Filme bodo na 15. Festivalu slovenskega filma začeli predvajati že pred drevišnjo uradno otovoritvijo. Projektorje bodo zagnali že ob 10.30, ko se bo začel festivalski program. Tega si lahko v celoti in vse vse do nedelje brezplačno lahko ogledajo prebivalci Občine Piran. Brezplačne vstopnice lahko na dan projekcije z osebnim dokumentom prevzamejo na blagajni Avditorija.
Zveni kot futuristična inačica Archea, zadnjega Cvitkovičevega celovečerca. Je torej Sto psov nadaljevanje poetike Archea? Cvitković odgovarja, da ne: “Ko sem delal Sto psov, nisem razmišljal o Archeu. Gre pa v podobno smer, mogoče je še malo bolj radikalen. To ni popolnoma realističen film, gre bolj za futuristično sceno, ko ostareli in utrujeni Adam preda svoje posle Evi. To je v grobem opis filma.” Ali je Sto psov študija oziroma predhodnik novega celovečerca, kot sta bila za Archeo kratkometražca Vem in To je zemlja, brat moj? “To je popolnoma samostojen film,” odgovarja Cvitkovič. “Zgodbe nisem črpal iz svetopisemske zgodbe o Adamu in Evi. Ko sem ga zmontiral, sem ugotovil, da se ga lahko razume tudi kot zgodbo o Adamu in Evi. Ko sem delal film, nisem o ničemer razmišljal, samo pičil sem,” je povedal. Ali se je tudi v Sto psov “odrekel” besedi? Skorajda, film ima samo en monolog, na začetku filma. V celoti so ga posneli v studiu v Ljubljani in to v nekaj dneh. “Scena je zelo fantastična, delal jo je Vasko Kokalj, ki je tudi Primorec, in s katerim sodelujem že dlje časa,” je še povedal režiser. Na vprašanje, ali se že loteva novega celovečerca, pa Cvitkovič odgovarja: “Trenutno pišem nov scenarij, ne bi pa govoril o čem. Ker če začnem govorit o tem, se ga hitro naveličam in se mi ga nato ne da več pisat.”
V iskanju Kristusove pisave
Martin Turk ima za seboj zavidljivo kratkometražno kilometrino: kar nekaj njegovih kratkih filmov je osvojilo številne mednarodne filmske nagrade. Na letošnjem Festivalu slovenskega filma pa se predstavlja s celovečernim prvencem Nahrani me z besedami, v katerem nastopajo Boris in Sebastian Cavazza, Miranda Caharija, Jure Henigman in drugi. Martin Turk je za PN povedal, da je v filmu velik poudarek na (ne)odnosih v družini, ki je soočena z izginotjem najmlajšega sina, Roberta. Ta se namreč v prostem času ukvarja z grafologijo in se poda v Italijo iskati (lastnoročno) pisavo Jezusa Kristusa. Ko izgine, se ga odpravita iskat oče in brat ...
Snemanje je bilo zelo intenzivno, pravi Turk. V 38 snemalnih dneh so obredli številne lokacije od njegovega domačega Trsta, Lipice v Škofji Loki, Laga di Cavazzo v Furlaniji Julijski krajini do Ljubljane. Po Festivalu slovenskega filma Turkov režijski celovečerni prvenec čaka še pot v Mumbaj, Montpellier in Torino. V slovenskih kinematografih pa bo na ogled konec novembra.
MAKSIMILJANA IPAVEC
BILJANA PAVLOVIĆ
