Primorske korenine v Prekmurju
Približno 500 gledalcem v lendavski gledališki dvorani je pred dnevi ob izteku 50 minutnega dokumentarca Primorski eksodus zastal dih in po licih pa so jim polzele solze, preden so ga nagradili z bučnim aplavzom. Avtorja filma, ki razkriva pozabljeno ali zamolčano zgodbo, dr. Uroš Lipušček in mag. Metka Lokar ter snemalec Joco Žnidaršič so nekaj ur pozneje povedali, da toliko stiskov rok še niso bili deležni.
LENDAVA > O tem, da sta najbolj vzhodni slovenski vasi, Benica in Pince-Marof na tromeji naše, hrvaške in madžarske države v Prekmurju, sočasno primorski, vemo malo. Pravzaprav je lani odprta pinška spominska hiša z muzejem Primorcev in Istranov in dve leti prej nastalo istoimensko društvo glasno načelo devet desetletij pozabljeno zgodbo. Z dokumentarcem Primorski eksodus dr. Uroša Lipuščka in mag. Metke Lokar bo naposled obkrožila Slovenijo in bržčas svet.
Idrijčan Uroš Lipušček je namreč “državljan” sveta. V njem deluje kot novinar (pravkar je kot dopisnik TVS odpotoval v Peking), publicist, zgodovinar, strokovnjak in v njem širi svoja dela - tudi filme in knjige.
Da ga je prevzela trda zgodba prisilne izselitve Primorcev in Istranov med prvo svetovno vojno, zlasti pa po zmagi fašizma in italijanski okupaciji Primorske, ni presenečenje. Je Primorec, ki se je v zadnjih letih v miru prekmurske vasi Vadarci posvečal zgodovini. Njegova najobsežnejša monografija Sacro egoismo: Slovenci v krempljih tajnega londonskega pakta 1915 se s pomočjo še ne predstavljenih diplomatskih dokumentov ukvarja prav s časom, ki je najbolj prizadel Primorce. S partnerko Metko Lokar sta v Prekmurju hitro naletela na Primorce in do snemanja filma ni bilo več daleč.
Minulo sredo so dokumentarec premierno predstavili v Lendavi. Nedavno umrla, 92-letna Zora Bensa, je v njem še nastopila kot tedaj edina živa priča izgona iz lastnega doma. Ob njej so spomine svojih prednikov - Bricev, Vipavcev, Kraševcev in Istranov, razgrinjali pripadniki naslednjih štirih generacij. Do leta 1932 je Prekmurje naselilo približno 1300 Primorcev oziroma 110 družin.
Kolonije so oblikovali ob vaseh, na novo so poselili omenjeno Benico in skupaj s hrvaškimi Istrani Pince-Marof. Goli in bosi so s seboj prinesli le energijo in podjetnost, v srcu pa ohranjali Primorsko. V današnjih štirih še živečih rodovih potomcev jih več kot polovica še obvlada dialekte svojih izvornih krajev.
Ob snemanju filma, ki mu vrednost dodaja kamera Joca Žnidaršica, je Lokarjeva v okviru inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU opravila raziskavo, kako živ je še primorski duh med potomci prednikov kolonistov. Potrdila je, da je ta še živ, sočasno pa tudi, da so postali sestavni del prekmurskega okolja.
Društvu Primorcev in Istranov, ki deluje zadnja tri leta, pripisujejo največjo vlogo pri ohranjanju identitete. Sledijo starši, žal pa ne tudi vzgojno izobraževalne in kulturne ustanove. V anketi je 46,5 vprašanih dejalo, da je zanje etnična identiteta pomembna. Da se čutijo Slovence, je odgovorilo dobrih 60 odstotkov vprašanih, petina se jih ima za Primorce, 16 odstotkov pa za Prekmurce. Da so v celoti integrirani v prekmursko družbo (55,8 odstotkov vprašanih) ali vsaj delno (41,8 odstotkov), je potrdila tudi premiera filma. V polni dvorani niso sedeli samo gledalci primorskih korenin in prav vsi so nova spoznanja sprva krute zgodovinske zgodbe sprejeli z navdušenjem.
SAŠA DRAGOŠ