Prinesel je barve
Šele ko se sprehodi med razstavljenimi fotografijami objektov, ki jih je načrtoval arhitekt Edo Mihevc, obiskovalec dobi pravi občutek, kako neverjetno je ta zaznamoval naš prostor. Kot so dejali ustvarjalci razstave v Cankarjevem domu ob 100. obletnici njegovega rojstva, je neverjetno tudi to, da gre pravzaprav za prvo pregledno predstavitev njegovega dela po smrti leta 1985.
LJUBLJANA> Razstava Arhitekt Edo Mihevc / med kritičnim regionalizmom in visoko tehnologijo / med identiteto in globalizmom, pri kateri so sodelovale Univerza v Ljubljani - Fakulteta za arhitekturo, Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem, Pokrajinski arhiv Koper, ljubljanska Visoka šola za dizajn in Iniciativni odbor Mihevc 100, je začela nastajati takoj po lanskem prvem simpoziju o Mihevčevem delu v Kopru.
V petek, na Mihevčer rojstni dan, bosta ogled po Kopru vodila mag. Neža Čebron Lipovec in dr. Marko Korošic (zbirna točka je pred hotelom Koper ob 17.45), po Ljubljani pa dr. Peter Krečič in mag. Jasna Kralj Pavlovec (zbirna točka je pred Kozolcem ob 10. uri).
“Razstava razkriva dejstvo, da Mihevc nedvomno sodi med vodilne sooblikovalce prostora na Slovenskem,” pravi vodja razstavnega programa Cankarjevega doma Nina Pirnat Spahić, ki je vodila ponedeljkovo novinarsko konferenco.
“Raznoliki opus profesorja Mihevca je nastajal v enakih razmerah kot opus njegovega učitelja Plečnika, torej na Fakulteti za arhitekturo, kjer je sodeloval s svojimi študenti,” je pojasnil avtor razstave profesor Janez Kresal.
Veliko večino Mihevčevih načrtov so pred nekaj leti prenesli v koprski Pokrajinski arhiv, kjer hranijo tudi negative in fotografije, nastale ob gradnji objektov. 84 arhivskih fotografij in 76 novih posnetkov je razdeljenih v 34 sekvenc, zgodb, ki upoštevajo krajevno, časovno in motivno pripadnost. Kar 20 jih predstavlja Mihevčeve rešitve za Obalo.
Prikazanih je deset urbanističnih načrtov, 74 zgradb, 12 interierjev in 7 spomenikov NOB. Razstavljeni sta tudi maketi ljubljanskega kozolca in portoroškega hotela Metropol, na ogled pa so postavljeni tudi Mihevčevi stoli, ki jih marsikje še uporabljajo. Za to priložnost je akademski kipar Janez Pirnat izdelal tudi arhitektov portret v braškem kamnu.
“Ravnikar in Mihevc sta ustvarila tisto, kar se v stroki imenuje tematska struktura, torej večinsko gradnjo, ki je nujno potrebna. In če danes nanjo pogledamo iz vidika relacije do takratnih sodobnih dogajanj v Furlaniji, ugotovimo, da dosega neverjetno skladnost in kakovost,” je zatrdil dr. Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za arhitekturo. Prepričan je, da so tovrstna današnja spoznanja mogoča zaradi vsakodnevne stihije: “Primanjkuje urbanizma, bolj zadržanega poseganja v prostor. Ne zavedamo se, da graditi hišo pomeni obenem tudi graditi naselje, pri čemer moraš biti spoštljiv do okolja. Mihevc je ta dar imel.”
Jasna Kralj Pavlovec in Neža Čebron Lipovec sta uredili monografijo Edo Mihevc, ki jo je založila Fakulteta za arhitekturo. V njej so zbrani predvsem prispevki z lanskega simpozija. Svoje poglede na arhitekta in njegovo delo so poleg urednic prispevali Vladimir Brezar, Janez Kresal, Boris Laskovec, Peter Krečič, Marko Korošic, Boštjan Bugarič, Nika Grabar, Fedja Košir, Tomaž Budkovič in Nada Čibej.
Kot je dejala dekanja Visoke šole za dizajn, je manj znano, da je Mihevc vse projekte načrtoval tudi z arhitekturo notranjosti, a je tega bolj malo ohranjenega, tako stolov kot tapiserij. “Bil je mojster detajla, izbiral je materiale, včasih celo sam risal vzorce za tapete in vezenine.”
Dr. Mitja Guštin, predstojnik Inštituta za dediščino Sredozemlja, tokrat v vlogi predstavnika Univerze na Primorskem, je bil slikovit: “V zgodovinskem in družbenem času, ko so bili moški bolj ali manj oblečeni v sive odtenke in ko tudi ženskam ni šlo dosti bolje, je profesor Edo Mihevc prinesel na slovensko Obalo barve. Tudi v notranjost države arhitektura še ni prinesla svetlih tonov, slovenska Istra pa je dobila rdeče strehe, lepe, nekoliko zamegljene žive barve fasad, bele erte, francoska okna ...” Prepričan je, da za današnjo podobo Portoroža ni kriv, (“Mihevc je kriv za dobre stvari.”), temveč so krive takratna splošna klima, želja po devizah, posledično gostih, iz katere je nastal, kot ga sam imenuje, silosni turizem in morda predimenzioniran Portorož.
Pisatelj Silvano Prodan, upokojeni geograf in urbanist, se je iz Kopra pripeljal, da bi Mihevca osvetlil še kot osebnost, saj je z njim sodeloval kar desetletje: “Bil je zraven do konca gradnje, do čiščenja prostorov, nikoli na slavnostni otvoritvi, na likofu. Spominjam se, da je v hotelu Žusterna sam pometal prostore.”
MAJA PERTIČ GOMBAČ
