Priznavanje drugega bogati celoto

LJUBLJANA> Zbirka pri Mladinski knjigi izdanih spominskih zapisov in esejev o tegobah naše družbe se je izluščila iz pesnikovih premišljevanj, ki se jim ni mogel ogniti med urejanjem svoje zapuščine za Rokopisni oddelek NUK in Državni arhiv Slovenije.

“Ni življenja brez trnja, a človek v življenju najde tudi radost. Ena od radosti je tista, ki ji pravim ljubezen dvoedina,” pravi Zlobec. “Ko sem izgubil svoja otroka, se je ob ljubezni dvoedini v moji poeziji izoblikovala še bolečina dvoedina. Ne, naše življenje ni enoznačno, znotraj njega soobstajajo različnosti. Tega bi se morali bolj zavedati, sicer se problem razširi: celotna civilizacija danes perverzno deluje po zakonih svobodnega trga, ki prinaša absolutno nadvlado močnih, prevlado denarja nad delom. Denar je sveta vladar kot še nikoli. V taki družbi se mora človek toliko bolj boriti za svojo individualno radost. Ob tem mora vnaprej vedeti, da kljub še tako ugodnim življenjskim razmeram brez trnov ne bo šlo.”

V knjigi ugotavlja, da je naša današnja življenjska filozofija - malodušje. “Žal je res. S svojim pisanjem poezije, esejistike, proze bi rad ljudi, kolikor morem, pripravil do tega, da se najprej vsak zase in vsak v sebi samoopredelijo: kdo so, kaj pričakujejo od življenja ... Mnogi - in to je pozitivno! - pričakujemo nemogoče, a ko tega nemogočega v praksi ne moremo doseči, marsikoga pograbi malodušje, ki je hkrati tolažba in izgovor, da vrže puško v koruzo. Žal je življenje tako, da se moraš neprestano boriti, predvsem s samim sabo. Spoznati moraš samega sebe, saj si šele tako ustvariš temelje za samospoštovanje. Danes je tragedija prav v tem, da malo ljudi spoštuje sebe. In kot taki so lahek plen.”

Zlobec je pri 87 letih še zmeraj eden najbolj družbeno angažiranih slovenskih književnikov. A mlajših generacij ne obtožuje nedejavnosti: “Mlajši se bolj borijo s tem, kako biti kot umetnik sploh prisoten v družbi. Primerjajte samo ta podatka: ko so leta 1953 izšle znamenite Pesmi štirih, so istega leta pri Slovencih izšle samo tri pesniške zbirke. Danes jih izide od 250 do 300 na leto! Mlad avtor ima neizmerne težave, če hoče biti slišan. No, mojemu angažmaju je botrovalo še to, da sem Primorec, da sem doživel fašizem, se mu uprl, se svobodno in celo z navdušenjem priključil NOB, doživel partizanstvo v najčistejši podobi in ostal vse do danes prepričan, da tudi še tako zaprta lirika ne more živeti zunaj svojega časa. Usojeno nam je življenje v tem času in usojeno nam je, da smo Slovenci, naj nam je to všeč ali ne. Kolikor je v moji moči, se trudim uresničevati svoje geslo, ki sem ga oblikoval že pred štiridesetimi leti, ko so me prvič zvabili v politiko: po svojih močeh se bom trudil, da bi v kulturi ne bilo nikakršne politike, v politiki pa kar največ kulture. Danes so razmere zelo zaostrene: v politiki ni več kulture, v kulturi pa se ljudje žal borijo z eksistencialnimi težavami, namesto da bi družba ustvarila primerne pogoje za njihovo ustvarjenje.”

V knjigi obuja tudi spomine na spravno srečanje med Alojzijem Šuštarjem in Milanom Kučanom v Kočevskem Rogu, kjer je sodeloval kot nekakšen usklajevalec. Povsem soglaša s Spomenko Hribar, češ da še nikoli nismo bili tako daleč od sprave kot danes: “Najprej bi ukinil vsako uradno institucijo, ki naj skrbi za spravo in jo spodbuja. Kajti po dvajsetih letih prakse ugotavljamo, da je šla spirala od srečanja v Rogu zgolj navzdol in da smo dlje od sprave kot kadarkoli. Sprave ni mogoče doseči s političnimi pogajanji, saj gre politika takoj v igro, kdo bo prevladal nad kom. Pred dnevi so na proslavi slavili vaške straže, domobranstvo, izrekli so celo, da je na začetku devetdesetih let zmagala tista druga vojska, ki so jo partizani premagali leta '45. Smo torej edina dežela, ki je dovolj nesramna, da si upa javno restavrirati domobranstvo kot pozitivno vojsko in hkrati negirati upor okupatorju. Nihče pa ne pove, kaj je kdo dejansko prispeval. Kaj je največji uspeh domobrancev? Dovoljeno jim je bilo, da so postali pomožne enote Hitlerjeve elitne vojske SS in da so Hitlerju svečano prisegli zvestobo! Nekateri med partizani so resda imeli figo v žepu, a brez partizanov bi bila meja še zmeraj pri Rakeku in Primorska ne bi bila del Slovenije. Ljudem in strankam, ki povzdigujejo domobranstvo in zanikajo pozitivno vlogo partizanov, je torej popolnoma vseeno, ali je Primorska del slovenske države. Ideološkemu sovraštvu dajejo prednost celo pred narodovo eksistenco. Zlobec je danes edini v javnosti še prisotni avtor Pesmi štirih; Janez Menart in Tone Pavček sta umrla, Kajetan Kovič pa je bolan. “Tragedija je v tem, da sem najstarejši med naštetimi. In brez njih se čutim zelo osamljenega. Pa tudi skoraj vsi moji največji prijatelji, ki sem jih imel po svetu, po Jugoslaviji, na Češkem v Italiji, so pomrli ali pa so nebogljeno bolni. Nosim težo osamljenca. A pomen prijateljstva - in spet smo pri sobivanju trna in radosti - še bolj čutim zdaj, ko so mnogi moji prijatelji mrtvi. V knjigi sem zapisal tudi, da je privilegij imeti stike s takimi ljudmi, ki so obenem pomembni ustvarjalci in prijatelji brez zadržkov, pa četudi smo si različni in imamo lahko popolnoma različne poglede na svet. Ko sem na partijskem kongresu v Beogradu sesul skupna jedra, mi je čestital edinole škof Šuštar, pa se takrat sploh še nisva poznala! Pomembno je, da si zmožen ostati prijatelj z ljudmi, ki imajo drugačne nazore. Biti prijatelj s človekom, s katerim se o vsem strinjaš, je že kar dolgočasno. Navsezadnje smo si bili tudi avtorji Pesmi štirih značajsko zelo različni, pa tudi dokaj različne poglede na literaturo smo imeli. A ugotovili smo, da ne potrebujemo vodje, ki se mu bodo drugi podredili, saj tako drug drugemu dajemo, namesto da bi si jemali. Tovrstno metodologijo bi bilo dobro negovati tudi v okviru naroda in države. Spoštljivo priznavanje drugega bogati celoto!”

Četudi je že predlani izdal zbirko Tiho romanje k zadnji pesmi, se mu stihi še kar pišejo: “Najnovejšo pesem sem napisal sinoči. Z značilnim začetkom: 'Starci jočemo navznoter / s suhimi solzami vse globlje in globlje vase ...' Človek vsak nov dan živi na poseben način. Ničesar ni mogoče poljubno raztegovati. Mnogokrat poskušamo, a nam ne uspeva. Kakor pravim: živimo v prostoru in času.”

ANDRAŽ GOMBAČ

Ciril Zlobec med govorom na pogrebu Toneta Pavčka 26. oktobra lani na ljubljanskih Žalah Andraž Gombač