Prizorom iz zakonskega življenja sledi Pismo očetu

KOPER • Med sedmimi razpisanimi abonmajskimi predstavami so si abonenti lahko ogledali že štiri predstave in se sami odločili za obisk dveh predstav, ki jih med petimi izberejo sami. Kot peto predstavo v abonmaju si bodo v prvi polovici prihodnjega meseca lahko ogledali avtobiografsko dramo Ingmarja Bergmana Prizori iz zakonskega življenja v režiji Mire Stadler ter z igralcema, članoma Drame SNG Maribor, Ksenijo Mišič in Vojkom Belšakom.

Ingmar Bergman velja za enega najbolj prepoznavnih svetovnih filmskih scenaristov in režiserjev 20. stoletja, pa tudi za enega najbolj uglednih gledaliških režiserjev. Pri pisanju Prizorov iz zakonskega življenja je izhajal iz lastnih izkušenj iz zakona z igralko Liv Ulman, s katero sta bila v zvezi med letoma 1965 in 1970, in kot je sam zapisal, “absolutnim dejstvom, da buržoazni ideal varnosti kvari čustvena življenja ljudi, jih spodkopava in straši”. Kljub avtobiografskim motivom je v dramo spretno vnesel univerzalni boj med spoloma oziroma zakonskima partnerjema in družino.

Razpad zakonske zveze pod drobnogledom

V drami, ki je bila v Bergmanovi režiji krstno uprizorjena leta 1981, je raziskoval razpad zakonske zveze med Marianne, ki je družinska pravnica, specializirana za ločitve, in Johanom ter njuno zvezo postavil pod povečevalno steklo; opazoval je, kako se približujeta in oddaljujeta, kako se v desetih letih spreminjajo njuni pogledi, čustveni odzivi, kako preigravata najrazličnejša stanja, od ljubezni, vznemirljive privlačnosti, jeze, ljubosumja, hladne egoistične brezvestnosti, do razočaranj in brutalne iskrenosti. Pod zakonsko vivisekcijo se podpisuje mlada in perspektivna avstrijskokoroška Slovenka Mira Stadler, ki je skušala v odrski postavitvi poudariti družbene, se pravi strukturne vzroke tudi najintimnejših odločitev. Mariborski Prizori so tako študija posledic, ki jih družbene razmere pustijo na zgodovinsko skonstruirani instituciji zakona, veliko manj pa so razna razgibavanja “človeške narave”, kakor bi to morda Bergmanovi komentatorji neredko hoteli.

Pismo očetu

V okviru izbirnih predstav (Izbirna predstava 4) na koprskem odru gostuje tudi novomeški Anton Podbevšek Teater (v sodelovanju s Cankarjevim domom Ljubljana) s predstavo po besedilu Franza Kafke Pismo očetu, ki je nastala pod umetniškim vodstvom režiserja Matjaža Bergerja. Kafka je Pismo, ki se je ohranilo v njegovi zapuščini in bilo prvič objavljeno šele leta 1952, napisal leta 1919, kot odgovor na očetovo neodobravanje sinove zaroke z Julie Wohryzek; češko-avstrijski pisatelj se nikoli ni poročil, zaroko je kasneje razdrl, pisma, ki se je pozneje izkazalo za eno najbolj pripravnih besedil za psihoanalitične in biografske študije o avtorju, saj Kafka v njem v subtilni literarni maniri problematizira svoj kompleksni in zapleteni odnos z očetom in do zadnjih nadrobnosti razčleni svoje ponesrečeno razmerje z njim, ni nikoli odposlal. Razlog za njegovo nezmožnost odločitve za zakon lahko razberemo na koncu pisma: “Če se hočem v tem hudo nesrečnem razmerju, v katerem sem s Tabo, osamosvojiti, moram storiti nekaj, kar sploh ne bo v nobenem odnosu s Tabo - poroka je sicer tisto največje in daje najbolj častno samostojnost, vendar je hkrati v najtesnejšem odnosu s Tabo.”

Predstava Pismo očetu se v svoji uprizoritveni formi približuje t.i. bralni uprizoritvi, saj se giblje v vmesnem polju med uprizoritvijo in zgolj branjem, brez dramskega besedila, in dobesednim gledališčem, brez politične agende. Uprizoritev, ki so jo poleg Matjaža Bergerja pripravili še igralca Barbara Ribnikar in Gregor Čušin ter pianist Sašo Vollmaier (koncept), je delo kolektiva, ki prepušča, kot je zapisala kritičarka Ana Lorger, “da se režija zgodi ob samem branju, brez večjega interpretativnega posega v že tako emocionalno težek tekst. Tu nastopi gledališče kot prostor za kolektivno branje, skuša ukiniti individualizem bralne kulture in omogoči, da s pomočjo javnega prostora gledališča skupaj beremo besedilo, ki ga brez te uprizoritvene intervencije morda nikoli ne bi prebrali. Pismo očetu je gledališka miniaturka, kjer očeta in sina zamenjata igralca in publika”.

V aprilu si bodo abonenti lahko ogledali še Eldridgeovo komedijo o osamljenosti Začetek (Izbirna predstava 3), v maju pa zadnjo izbirno predstavo (Izbirna predstava 5), nagrajeno uspešnico SNG Nova Gorica, komedijo Tereze Gregorič, Boruta Petrovića in Jakoba Šfiligoja Usje se je dalu.