Programski presežek z vrhunskimi izvedbami
Tri krstne izvedbe skladb slovenskih avtorjev, dela, posvečena Slovenskemu oktetu, prerez slovenskega zborovskega ustvarjanja od zgodnjega 20. stoletja pa do današnjih dni in spoštljiv poklon Marijanu Gabrijelčiču ob petnajsti obletnici njegove smrti so zaznamovali peti koncert letošnjega, 34. mednarodnega festivala sodobne glasbe Kogojevi dnevi. Pred številnim občinstvom je nastopil Slovenski oktet in z odličnimi interpretacijami razgrnil bistvo festivala.
KANAL > Če kdaj, potem zagotovo na petkovem koncertu v cerkvi sv. Marije Vnebovzete bi se Mariju Kogoju na široko zasvetile oči. Slovenski oktet je namreč tokrat nastopil kot plemeniti poslanec sodobne slovenske zborovske ustvarjalnosti za moški sestav: s premišljenim izborom umetnih skladb na besedila slovenskih literatov in pisanim šopkom priredb slovenskih ljudskih domačih skladateljev različnih generacij je odkrival skrivnosti lepote, ki so očitno njegovemu duhu še kako znane. O votlem, praznem in tujem tokrat ni bilo nobenega sledu. Umetniki so odkrito spregovorili in zapeli o življenju, obstoju, lastni biti, hrepenenju, in tudi veselju, da ni že vse minilo. Resno in globoko, kot je to počel Marij Kogoj. Skrbno izbrana besedila v čudovitih zvočnih odtenkih, odlične, doživete in vrhunske interpretacije so ustvarili presežek na letošnjem Kogojevem festivalu, presežek, ki bi marsikomu odtujil nezaupljivost do novega in nepoznanega v slovenski glasbi.
Življenje je eno … je skladba, ki jo je Ivan Florjanc pred dobrim mesecem napisal v poklon tržaškemu pisatelju Borisu Pahorju, in preprosta noviteta v obliki kanona je na kanalskem koncertu doživela izvrstno krstno izvedbo. Ob njej je prvič v integralni a cappella podobi zazvenela tudi Kletev, skladba, ki jo je Marijan Gabrijelčič napisal dve leti pred smrtjo in jo je kasneje zaradi zahtevnosti pod naslovom Nazadnje se nate obračam, nebo na pobudo Antona Nanuta razširil v kantato in ji dodal orgelski part. Mojstrstvo povezovanja besede in zvoka Darijana Božiča je vnovič razkrila tudi njegova nova skladba Gospa, v kateri je skladatelj duhovito, zvočno barvito in stilno raznoliko povezal pet pesmi Neže Maurer. Prav posebni biser večera pa je bila Barčica, ki jo je za moški sestav priredil Gabrijelčič, a je žal ostalo le 12 taktov. Skladbo je s pomočjo posnetka iz leta 1979 redigirala Katarina Pustinek Rakar.
Baritonist Jože Vidic, sedanji umetniški vodja, se dobro zaveda, da je Slovenski oktet trenutno ansambel, ki mora in zmore izvajati tudi najbolj zahtevna sodobna slovenska glasbena dela, tista, ki jih sicer na koncertnih odrih ne slišimo. Na repertoarju sestava sicer še vedno ostajajo tudi Nocoj, pa oh nocoj, Ribniška, Mlatiči ali O kresu (ki jih je v Kanalu zapel v dodatku), v unikatnih programih, kakršen je bil tokratni, pa izstopijo vzorne izvedbe skladb Damijana Močnika (Stati inu obstati), Ubalda Vrabca (Moja vas), Sama Hubada (Žrtev) in različne slovenske ljudske v priredbah Lojzeta Lebiča, Marijana Gabrijelčiča, Larise Vrhunc, Pavleta Merkuja, Igorja Štuheca, Pavleta Mihelčiča, Sama Vremšaka, Andreja Missona, Katarine Pustinek Rakar.
Z muzikalnim žarom, s kogojevskim zavedanjem ljubezni do notranje narave prepevajo danes člani Slovenskega okteta: Vladimir Čadež, Rajko Meserko, Marjan Trček, Janez Triler, Jože Vidic, Darko Vidic, Janko Volčanšek in Matej Voje.
TATJANA GREGORIČ,
Radio Koper