Prostor med divjino in intimo doma
Ne eni strani nežnost, blagost, igrivost, na drugi pa zver, ki menda ždi v vsakem od nas. Slikarka Lara Jeranko Marconi (1984) v novem ciklu Dvorišča/Cortili ostaja zvesta motivom narave in arhetipski podobi živali, zlasti volka, a se obenem prvič približa človeku. Razstava je na ogled še danes in jutri v palači Gravisi, na sedežu koprske skupnosti Italijanov.
KOPER > Prvič se ob digitalnih tiskih in natančnih izrezljankah Lare Jeranko Marconi pojavijo tudi risbe, z izjemo ene vse manjših formatov, postavljene posebej na razstavne stebre. “Zaželela sem si prvič pokazati, poudariti, da vse izvira iz risanja. Vse se z začne z risbo. Sicer jih ustvarjam zase, so bolj skice, ki letijo po vsem stanovanju. A iz njih nato nadaljujem delo, ko vlogo svinčnika prevzame bodisi olfa nožek pri izrezljankah bodisi računalniško pisalo, s katerim rišem na digitalno tablico, kjer nastane veliko mojih podob, ki nato pristanejo na digitalnih odtisih,” pojasnjuje ustvarjalka. Z računalniško tehnologijo si pomaga le pri pomnoževanju rastlinskih, z detajli nasičenih vzorcev, s katerimi tokrat ne obdaja zgolj živali, temveč nov element - hišico. Pravzaprav dom.
Intimnost in divjina
“Hišo, dom, povezujem z intimnostjo, notranjostjo, individualnostjo. Priznam, nisem niti razmišljala, da bi ta element v slike vnašal človeka,” priznava, a dvorišča brez hiš, ki jih ali pa so jih poseljevali ljudje, ni. Pa čeprav je človek zaprt v intimo svojega doma, je dvorišče svojevrsten prehod med divjino in civilizacijo, ki se prvič pojavlja na njenih delih.
Lara Jeranko Marconi
slikarka
“Temnih plati ne želim potisniti na stran. Zato se v svojih delih poigravam tako s krutostjo kakor z igrivostjo. Oboje imamo v sebi.”
K vsaki hiši je dodala še ključ, svojevrstno odprto vprašanje za opazovalca. “Je kdo dosegljiv, je prostor odprt ali smo vsi zaprti in nedosegljivi? Vsak bo razumel po svoje,” pravi Lara Jeranko Marconi. Tudi pri interpretaciji vselej prisotne živali, ki največkrat asociira na volka, nima enoznačnih odgovorov. Te mora poiskati opazovalec, ki tudi glede na svoje počutje enkrat ugleda spokojne ali igrive zverce, spet drugič trpeče živali, iz katerih se celo razraščajo rože, plevel ... Prijetni, pomirjujoči občutki prerastejo tudi v tesnobne in neizogibno v vprašanje, kaj se pravzaprav dogaja.
V vsakem ždi zver
“Z leti ustvarjanja je žival postala nekakšna zverina, ki ni več povsem definirana, lahko je volk, lisica, pes. Pri vsaki stvari so vselej lepe, dobre plati in slabe. In tudi zelo slabe. Temnih ne želim potisniti na stran. Zato se v svojih delih poigravam tako s krutostjo kakor z igrivostjo. Oboje imamo v sebi,” še pojasnjuje likovnica, ki se pravzaprav težkih tem loteva subtilno, tudi nežno, domala milo. Ali kakor je v spremnem besedilu zapisal kustos Dejan Mehmedovič, vabi gledajočega v ozadje. “Morda se s tem razkriva v lastnem bremenu doživljanja realnosti, se poigrava s krutostjo narave ali preprosto odkriva zagonetnost v lepoti bivanja,” razmišlja kustos.
