Protivojno sporočilo v plesnih korakih

KOPER > Pravljice si kljub njeni plesni naravi ni mogoče predstavljati brez pripovedovanja posnetega Borisa Cavazze.

Zgodba pripoveduje o bikcu, ki raje kakor, da bi tekal, skakal in se trkal z glavami z ostalimi bikci “sedel čisto pri miru in duhal cvetice”, še najraje pod omiljenim plutovcem, kjer se pravzaprav ni čutil prav nič osamljenega. Tudi ko je zrasel, ga bojevanje z drugimi biki ni niti približno zanimalo, kaj šele da bi ga mamile bikoborbe, za katere so se potegovali njegovi vrstniki. Zgodi pa se, da se nehote usede na čmrlja, od bolečine ponori in je naenkrat v očeh mož, ki izbirajo bike za bikoborbo, najbolj divji med vsemi biki. A ne bi se mogli bolj ušteti - tudi sredi arene je bikca zanimalo zgolj eno: usedel se je in duhal rožice.

V Gledališču Koper so zgodbo spravili v plesne korake - v koreografiji Siniše Bukinca in s pomočjo dramaturga Mihe Trefalta je ob glasbi Mirka Vuksanoviča zaživela prikupna plesna pravljica. Zgodbo na posnetku pripoveduje Boris Cavazza, bikca Ferdinanda odpleše Jure Gostinčar, ostale vloge pa Siniša Bukinac (bikec, odrasli bik), Angelo Menolascina (bikec, odrasli bik in matador) ter Dana Petretič, ki ima eno zahtevnejših vlog, saj uvodoma upodobi enega od igrivih bikcev na pašniku, nato pa še cvetlico, črmrlja in špansko gospodično. Plesne dele, ki se vrstijo med krajšimi pripovednimi vložki, zaznamuje mešanica sodobnih plesnih tehnik in baleta, preprosto, a dovolj učinkovito scenografijo pa predstavljajo ilustracije primorskega slikarja mlajše generacije Roka Kleve, ki zgodbo vodijo od pašnika do arene (v tem času bikci odrastejo, kar poudarijo kostumi Ane Matijevič) in nazaj na pašnik, kjer je bikec najsrečnejši.

Ob glasbi, ki zaznamuje predstavo s pretanjeno žanrsko raznovrstnostjo, v katero so vključeni elementi klasike, tako imenovana “lounge” glasba z diskretno elektroniko in kajpada flamenko ob bikoborbi, so prizori navkljub odsotnosti besede dovolj pripovedni, da, preverjeno, prevzamejo mlado občinstvo. Čeprav so nekateri plesni deli morda za spoznanje predolgi, je predstava kot celota posrečen, predvsem pa pogumen poskus.

Poznavalce knjižnega izvirnika morda utegne zmotiti sprememba Ferdinandove osebnosti, ki jo je koreograf “opolnomočil”. Bikec ni več tako drugačen od drugih, ni tako samosvoj. Tudi on se vključuje v igre ostalih bikov in v areni se sprva celo pusti premamiti izzivanju matadorja, česar v izvirniku ni, saj je Ferdinand do vsega, kar je spominjalo na merjenje moči, povsem neodziven. Seveda je ta sprememba povsem legitimna ustvarjalna izbira, sicer bi, resnici na ljubo, Jure Gostinčar v vlogi Ferdinanda bolj malo plesal. A treba je priznati, da poseg v vsebino nekoliko omili udarnost sporočila o nenasilju, zaradi katerega je Bikec Ferdinand postal najljubša pripoved Mahatme Gandhija, Hitler pa jo je sežigal.

MAJA PERTIČ GOMBAČ