Prsti krvavijo in duša prepeva
Danes bodo v Ljubljani predstavili slovenski prevod avtobiografije velikega šefa rokenrola. Bruce Springsteen na več kot 500 straneh iskreno pripoveduje o odraščanju, težavnem očetu in mami, ki je sinu pomagala uresničevati sanje, pa o glasbenih pajdaših, ustvarjanju albumov, sobivanju z depresijo ...
LJUBLJANA > “Prihajam iz obalnega mesta s promenado, kjer vse malce diši po zlaganem. Tudi jaz,” zelo berljivo, tako duhovito kakor presunljivo izpoved prične predstavnik lepe, plemenite Amerike - Bruce Springsteen, 23. septembra 1949 rojen v New Jerseyju.
Slovenska izdaja, za katero sta zaslužna založba Učila in prevajalec Simon Demšar,je preprosto naslovljena Avtobiografija in je nekoliko manjšega formata od izvirnika, septembra lani pod naslovom Born to Run izdanega pri založbi Simon & Schuster.
Little Steven 5. julija v Križankah
Sočasno z izidom prevoda Springsteenove avtobiografije je zaokrožila novica, da bo 5. julija v ljubljanskih Križankah nastopil Steven Van Zandt z bendom The Disciples of Soul. Pevec in kitarist, ki ga Springsteen v knjigi imenuje “moja sorodna duša št. 1”, je ustanovni član slovitega The E Street Banda, televizijski gledalci pa ga poznajo še po nastopih v serijah Sopranovi in Lilyhamer. Little Steven je “izvrsten vodja, avtor glasbe in aranžer, poleg tega pa tudi divji, sijajni kitarist”, piše Springsteen. Vstopnice, ki bodo stale od 30 do 47 evrov, bodo naprodaj od petka.
Pisec, ki očitno premore izvrsten spomin, se kronološko sprehodi skozi pomembnejša poglavja svojega življenja. Uvodoma opisuje odraščanje med Irci in Italijani v domačem mestu, v vse prej kot premožni družini. Spominja se, kako ga je prizadela smrt babice, kako ga je mama kot vestna direktorjeva tajnica kratkočasila s tipkarskimi spretnostmi na pisalnem stroju, kako je podpirala njegovo željo, da bi postal glasbenik, mu pomagala kupiti prvo kitaro ... In se pogosto pogumno postavila med sina in moža, ljudomrzneža, ki je večere najraje prebijal za gostilniškim šankom in jezo stresal nad edinim moškim v domači hiši - sinom.
Klenemu možakarju so diagnosticirali paranoično shizofrenijo, pripoveduje Bruce. Z očetom se je zbližal šele pozneje, ko je tudi sam dobil otroke. Ti so se z dedkom lepo razumeli, radi so ga imeli, on pa njih, piše pevec in presunljivo obuja zadnja srečanja z očetom.
“Manična depresija, bipolarna osebnost. To je igračka, ki smo jo v naši družini dobili v kinder jajčku,” ugotavlja in brez ovinkarjenja opiše še svoje sobivanje z depresijo - že več kot dvanajst let jemlje antidepresive, ki blažijo njegovo samodestruktivnost.
Raziskuje tudi, kako globoko se je vanj zažrla katoliška vzgoja. “Do konca osnovne šole sem jih dobival po prstih, vlekli so me za kravato, dokler se nisem začel dušiti, tepli so me po glavi, zapirali v temne omare in tlačili v smetnjake ter ob tem govorili, da spadam točno tja. Običajne zadeve za katoliško šolo v petdesetih. Vse to mi je pustilo slab priokus in me za vedno odtujilo od vere,” pravi. “A ko sem postajal starejši, sem čutil, da obstaja nekaj v načinu, kako razmišljam, reagiram, se obnašam. Skesano in zbegano sem ugotovil, da ko si enkrat katolik, si vedno katolik.”
Bralcu pobliže predstavi ustvarjanje svojih plošč, kajpada tudi velikih albumov Born to Run, Darkness on the Edge of Town, Born in the USA in drugih, slikovito portretira člane slovitega spremljevalnega E Street Banda in ganljivo obudi zlasti spomine na že pokojna med njimi, klaviaturista Dannyja Federicija in saksofonista Clarencea Clemonsa.
Osvetli temno plat glasbenega posla in slave, še posebej dragoceni pa so opisi trnove poti k slavi. Da bi s plesom pritegnil najlepša dekleta in s kitaro čim več poslušalcev, se je pošteno nagaral. Na vprašanje, odkod mu vse te veščine, je odgovarjal: “No ja, vadil sem, veliko sem vadil.”
Spominja se, kako je prebiral kitarske strune, dokler niso prsti začeli krvaveti, kako se je izmojstril v uspešnici Twist and Shout, prvi, ki jo je tudi prepeval, pravzaprav kričal, in kako se je učil igrati “preprost, a odličen kitarski solo Keitha Richardsa v skladbi It's All Over Now”. Odločil se je, da bo postal mojster soliranja: “Naslednjih nekaj mesecev (let!) sem vadil, vsak prosti trenutek sem zibal svojo kentko, zvijal in mučil strune, dokler niso počile ali dokler nisem padel v posteljo in zaspal s kitaro v roki.”
Male mojstrovine so njegovi portreti “tihih junakov rokenrola”, danes že pozabljenih ljudi, ki pa so marsikaj postorili in žrtvovali, da bi svet dobil legende rokenrola.
V osrčju knjige je zbranih več fotografij iz družinskega albuma: na prvi je Bruce še dojenček, na zadnjih pa objema ženo in muzo Patti Scialfa. ANDRAŽ GOMBAČ
