Prvačkamuzika pa še kar igra
S tridnevnim dogajanjem se bodo ta konec tedna v Prvačini veselili 260 let igranja domačega pihalnega orkestra, ki že dobrih petnajst let deluje pod imenom Prvačka pleh muzika. Mladi godbeniki ohranjajo vzdušje in mistiko starodavne tradicije, hkrati pa s skrbjo za glasbeno izobraževanje in za pospeševanje sodobnega ritma v orkestru odločno gledajo v nova stoletja. Z enim samim ciljem: da muzika ne bi utihnila.
PRVAČINA>“Kakšni so Prvačkovci skozi glasbo? Edinstveni, posebni, iskreni. Skozi svojo glasbo znajo pokazati vse. Pogum in strah, veselje in bolečino. Skozi glasbo te znajo tudi kam poslati, če me razumete. Vesel in ponosen sem, da so me že in da me bodo še. Ker to pomeni, da nosijo ti ljudje glasbo v sebi. Da jo razumejo in je del njih samih,” o svojih muzikantih govori dirigent in umetniški vodja orkestra Gregor Bralić.
Praznovanje, pri katerem svoje prispevajo vsa društva v kraju, se bo pričelo v petek s koncertom Policijskega orkestra, nadaljevalo se bo s sobotnim slavnostnim koncertom jubilantov, zaključilo pa v nedeljo, ko bo po ulicah Prvačine igralo osem pihalnih zasedb iz Slovenije in tujine.
Mlad glasbenik je orkestru, ki se je s solzami in obžalovanjem poslovil od svojega dolgoletnega mentorja in dirigenta Ladislava Leška, dal novega zagona in energije ter prepoznal in se naučil spoštovati edinstveno trmo, ki v prvaške glasbenike spremlja v dobrem in slabem: “Marsikdo bi jim to neposrednost, tako na hitro, znal celo malo zameriti. Živimo namreč v drugačnih časih, ki so polni sprenevedanj, kjer je neposrednost izjema. Jaz jim nisem imel časa zameriti.”
Trma je v zgodbi o glasbi v Prvačini ključna beseda. Prav gotovo so je imeli veliko domačini, ki so prvi segli po inštrumentih. In tisti, ki so vztrajali kljub težavam, ki so v 19. in 20. stoletju pestile malega avstroogrskega kmeta. Tisti, ki so ujeli harmonijo takoj, ko so za silo popravili uničujoče posledice prve svetovne vojne. In tisti, ki so nadaljevali z igranjem kljub fašističnim prepovedim in omejitvam. Kako so se v Prvačini veselili konca grozot druge svetovne vojne? Tako, da so priredili ples. Igrala je, seveda, domača muzika, se spominja najstarejši živeči godbenik, kasneje poklicni trobentač v policijskem orkestru, Janko Stanič.
Sodobni časi prvačko trmo seveda postavljajo pred drugačne, a nič manj zahtevne izzive. Hiter tempo življenja ni naklonjen ljubiteljski kulturi. Še posebej ne taki, ki od posameznika vsak teden zahteva vsaj štiri ure prijetnega, a resnega dela. “Zaupanje drug v drugega, da zmoremo vedno in povsod, če so le minimalni pogoji in okoliščine za igranje ugodni, nas še bolj utrjuje in sili, da vztrajamo na začrtani poti. Pogled nazaj in premišljevanje o vsem, kar se nam je zgodilo in o tistem, kar bi se nam še lahko, sta mi v ponos. Predvsem pa, da smo s somišljeniki v orkestru vztrajali tudi takrat, ko je bilo najtežje in ko je marsikdo že obupal. Vsa ta leta nam je bila prioriteta skrb za obstoj in prihodnost orkestra, zato smo velik del finančnih sredstev vlagali v izobraževanje, ki je glavni vir za ohranitev godbeniške tradicije v vasi,” pred jubilejem razmišlja predsednik orkestra Denis Colja.
Godbeniška šola in dislocirani oddelek Glasbene šole Nova Gorica že združujeta več kot 30 mladih glasbenih navdušencev. Med njimi so gotovo tudi mnogi, ki bodo pisali prihodnost orkestra. Vsak s svojim “partom”, ki je nepogrešljiv del harmonične celote. Ali, kot ugotavlja urednica zbornika ob jubileju Martina Černe Kodelja: “Vsaka članica in vsak član sedanje ali preteklih generacij so pomembno prispevali k oblikovanju karakterja te naše male velike muzike.”VH
