Prvi od treh pogovorov z nagrajenci Vilenice

LJUBLJANA> Pesnik Josip Osti in pisatelj Pavel Vilikovsky sta bila prva od devetih literatov, ki so se odzvali vabilu, da v letu, ko je Ljubljana svetovna prestolnica knjige, na treh literarnih večerih govorijo o svojih spominih na festival Vilenica, predstavijo svoja dela ter pred občinstvom razmišljajo o umetniškem ustvarjanju in položaju knjige v današnji družbi.

Najpomembnejše so kritike bralcev

Podobna sva si pri razmišljanju, da nagrade ne pišejo knjig, ampak le opozorijo na literata, je zase in Pavla Vilikovskega povzel Josip Osti. “Največ mi pomenijo kritike navadnega bralca, ki pridejo iz čistega srca,” pravi. Vilikovsky, ki je letos nominiran za avtorja najboljšega romana na Slovaškem, pa pravi: “Pri tako samotarskem poklicu, kot je pisanje, ko človek gleda v oči samo sebi, se vsak dvom pomnoži. Pisatelj sam sebe težko pohvali, zato vsaka nagrada in odziv bralca človeka zelo razveseli.”

Žal pa ima prejemanje nagrad za umetnike pogosto tudi eksistenčni pomen, saj so naklade tako v Sloveniji kot na Slovaškem nizke, honorarji pa borni. Da odnos javnosti do umetniške besede ni na zavidljivi ravni, je bilo v četrtek videti tudi po skromnem številu obiskovalcev literarnega večera.

Spontano ustvarjanje

Umetnika sta predstavila svoj ustvarjalni proces. Osti, ki je v 90. letih v Slovenijo pobegnil pred vojno v BiH, pesni tudi v slovenskem jeziku. “Literatura je nekaj, kar presega jezik,” ugotavlja na Krasu živeči pesnik in dodaja, da še sam ni mogel verjeti, ko je napisal prvo zbirko v slovenščini. Večino svojih pesniških zbirk je napisal v nekaj dneh, zgodi pa se, da po več let ne napiše niti verza. Obilo šaljivosti in samoironije premore tudi Vilikovsky, ki zase pravi, da je “primitiven tip pisatelja”, ki piše spontano, ko dobi navdih. Ironije, s katero se loteva splošnih prepričanj in resnice, ne uporablja načrtno. “Če se ironija pojavi, je to moj značaj, s katerim imam tudi v družini veliko težav.”

JANA KREBELJ